Tiskane izdaje
»Kitajska bi morala vstopiti v Severno Korejo.« Tako zlahka je Donald Trump izrekel predlog med debato na Univerzi Hofstra, ko je govoril o tem, kako bi bilo mogoče vzpostaviti nadzor nad jedrskim orožjem. In čeprav ostaja negotovo, ali bo poslovni milijarder postal naslednji predsednik ZDA, že sama možnost, da bi se kaj takega lahko zgodilo, v Aziji povzroča strah.
Ne pred Ameriko. Azija se boji sama sebe.
Predlog o tem, da bi »Kitajska vstopila v Severno Korejo« se trenutno zdi popolnoma neutemeljen, toda če na podlagi tega sklepamo, da namerava morebitni predsednik Ameriko kot poroka regionalne varnosti umakniti s Korejskega polotoka in iz Japonske, je popolnoma jasno, zakaj se v vsej vzhodni Aziji krepi strah. Režim v Pjongjangu z vsemi svojimi atomskimi bombami pravzaprav ni kos vojaški moči ne Kitajske, ne Japonske, ne Južne Koreje, vendar ima vsaka od teh treh držav čisto svoje predstave o regionalni ureditvi brez Kim Džong Una, zato je Severna Koreja izjemno nevarna že samo zato, ker omogoča, da se te razlike kažejo v vsej svoji ekstremni obliki.
Tudi Seul se spogleduje z atomom
Južnokorejski obrambni minister Han Min Ku prejšnji teden ni naključno brez obotavljanja potrdil, da njegova država »razmišlja o napotitvi posebnih enot, ki bi izvedle atentat na Kim Džong Una«. Resda šele takrat, ko bi Severna Koreja jasno pokazala, da namerava napasti Južno. Uboj vodje, je pojasnil Han, je sestavni del načrta, imenovanega »korejska množična kazen in maščevanje«, sprejetega po najnovejšem jedrskem poskusu, ki so ga izvedli v severnokorejskem oporišču Pungje Ri. Prav to dokazuje, kako negotova je vlada v Seulu tik pred ameriškimi volitvami.
Več kakor polovica Južnih Korejcev se zavzema za to, da bi njihova država pridobila jedrsko orožje, in čim višja je bila starost udeležencev v anketi, tem večji delež jih je podpiral jedrsko oboroževanje. Večina zagovornikov te ideje meni, da bi morala Južna Koreja sama razviti tovrstno orožje, ne pa čakati, da ji ga izročijo ZDA. Že samo zaradi možnosti, da bi Trump novembra lahko zmagal na predsedniških volitvah, bi radi Južni Korejci bolj kakor kdaj prej vzeli usodo v svoje roke. Žal bi to bile roke z jedrskim orožjem.
Marsikje v Aziji so prenašali debato med Trumpom in Hillary Clinton v živo, in ker je potekala med njihovim delovnim časom, so Japonci, Južni Korejci, Kitajci, Vietnamci, Singapurci in drugi Azijci vsaj z enim očesom in ušesom spremljali dogajanje na televizorjih ali radijskih aparatih.
Na Kitajskem so debato cenzurirali, vendar so uporabniki mikroblogovskih platform hitro ugotovili, kako jo spremljati v živo in jo seveda zasuti s svojimi komentarji.
Ni bilo treba čakati dolgo, da so med debato omenili besedo »Kitajska«. Že prvo minuto je namreč Trump obtožil to državo - resda skupaj z Mehiko - kot glavnega tatu ameriških delovnih mest.
Strah pred izolacionizmom
V naslednjem stavku je Kitajsko označil za »največjo valutno manipulatorko vseh časov na planetu«. Ponovno. In čeprav sta obe obtožbi predvsem populistični izjavi brez pravih utemeljitev, se je mnogim Kitajcem prvič zazdelo, da so se kitajsko-ameriški odnosi znašli na gugalnici, na kakršni niso bili v času, ko sta se za Belo hišo bojevala Barack Obama in John McCain oziroma Mitt Romney štiri leta pozneje. Demokrati in republikanci so se v dosedanjih predvolilnih kampanjah razlikovali predvsem po vprašanju, ali se je treba Kitajske lotiti agresivneje kakor do zdaj oziroma ali je treba biti bolj pripravljen na partnerski odnos z njo, Trump pa je zdaj vsilil vprašanje, ali se je treba od Kitajske gospodarsko distancirati in jo pustiti, da se sama spoprijema z varnostnimi izzivi na azijskih tleh.
Za azijsko silo trenutno ne more biti nič nevarnejšega od ameriškega izolacionizma. V gospodarskem smislu nujno potrebuje ameriški trg, na katerega je leta 2015 izvozila skoraj 500 milijard dolarjev. V varnostnem smislu ji še vedno izjemno koristi ameriška navzočnost v vzhodni Aziji, saj z njo Peking zapolnjuje prazen prostor, ki je nastal zaradi skaljenih odnosov z Japonsko, nerešenega statusa Tajvana in seveda čedalje resnejših težav, povezanih s Severno Korejo.
Med debato v ponedeljek so Azijci lahko potrdili, da lažje razumejo Trumpa kakor Hillary Clinton. Toda to ne pomeni, da bi ga raje videli v Beli hiši. Republikanski kandidat, ki je nedosleden pri mnogih vprašanjih, je dosledno obtoževal Kitajsko, da je »Ameriko spremenila v hranilnik, iz katerega jemlje denar, s katerim gradi in obnavlja samo sebe«, ter zahteval od Južne Koreje in Japonske, naj se sami zaščitita pred Severno Korejo. In vsega tega se bojijo. Kajti to bi bil začetek nove svetovne ureditve, ki jo pogosto omenjajo. Toda na katero še niti približno niso pripravljeni.
