Tiskane izdaje
Novembrske volitve v ZDA so nas naučile, da je za zmago v ZDA treba resno gledati risane filme. Če bi v štabu Hillary Clinton prisluhnili sporočilom serije South Park, bi vedeli, da belska podeželska mesteca komaj čakajo na nesramnega kandidata, ki bo razbil politično korektnost z nezaslišanim besednjakom in osvobodil njihove prikrite občutke, pri čemer bodo pripravljeni prezreti, da obljublja neuresničljive stvari in ne ponuja stvarnih rešitev.
Niso jih izučili »Reaganovi demokrati«, beli delavski razred industrijskega srednjega zahoda, ki je v osemdesetih volil za ostrega republikanca.
Morda je sporočilo South Parka preveč prikrito, a bi si lahko zavrteli sedemnajsto nanizanko serije Simpsonovi iz leta 2000, v kateri ZDA dobijo prvo predsednico – toda šele po predsedniku Donaldu Trumpu. Letos se je napoved uresničila, Američani pa morajo držati pesti, da so se avtorji serije zmotili o dediščini milijarderjevega predsedovanja, moralnem in finančnem bankrotu države.
Napovedovanje prihodnosti je nehvaležno opravilo, še posebej ob Trumpovih izmuzljivih načrtih in obljubah. Toda če bo uresničil svoj populizem, s katerim se je zavihtel v Belo hišo, se precejšen del ekonomistov boji vsaj gromozanske proračunske luknje.
Ljubezen Wall Streeta
Trump je v kampanji udrihal po finančni eliti, ki je množično stavila na njegovo nasprotnico, menda »prijateljico Wall Streeta«. Profesorji ekonomije so napovedovali globok padec borznih trgov, če bi milijarder iz New Yorka presenetil in zmagal, saj naj bi pomenil preveliko negotovost. Dan po novembrskem presenečenju so trgi nekoliko zanihali, nato pa začeli navdušeno rasti.
»Prihodnji predsednik bo poslovnež, hkrati ima precejšnjo moč, saj republikanci nadzorujejo kongres. Sprožil bo obsežen program naložb v infrastrukturo, znižal davke na razumno raven in odpravil davčne luknje. Če si aktivističen vlagatelj, si želiš nekoga, ki bo naredil, kar je treba narediti,« je nenadno ljubezen pojasnil milijarder Bill Ackman, ki upravlja naložbeni sklad.
»Kar je treba narediti« bo snovala ekipa, ki je skoraj popolno nasprotje populističnega tona Trumpove kampanje. Nekaj dni pred volitvami so še vrteli oglas, v katerem so pljuvali čez mednarodno elito, tudi čez Lloyda Blankfeina, direktorja razvpite banke Goldman Sachs. Dober mesec pozneje je bodoča vlada naphana s finančniki ne samo z Wall Streeta, pač pa predvsem iz Goldman Sachsa. Na desnici so po zmagi razglašali, da so postali »stranka delavcev«.
Trump je šel še dlje: »Sedim v stanovanju, kakršnega večina niti videla ni, a vseeno predstavljam delavce sveta,« je dejal ob imenovanju časnika Time za osebnost leta. Toda »proletarski predsednik« je svoje volivce nagradil z vlado denarnih mogotcev in s še več ekonomije curljanja navzdol, po kateri večji zaslužki premožnih pomenijo tudi večje dohodke za vse pod njimi.
Vse to je precej ublažilo strahove finančnih elit, da bo sprejemal sporne ukrepe, ki jih je napovedoval med volilnim bojem, in začelo napihovati vrednost bank. Trump obljublja tudi razgradnjo Dodd-Frankovega zakona, s katerim je država po hudi finančni krizi zaostrila pravila o poslovanju finančnih ustanov.
Prav tako naj bi bilo menda na tnalu Volckerjevo pravilo, ki bankam omejuje špekulativne naložbe z denarjem strank, kar bi znova lahko spodbudilo hazardersko prakso finančnih ustanov. ZDA se tako napoveduje nov val reagonomike, kombinacije nižanja davkov in klestenja zakonodaje, ki nadzoruje in usmerja delovanje podjetij.
Z njenim pojavom se je začel silovit dohodkovni razkorak, od začetka osemdesetih so najpremožnejši podvojili svoj delež v vseh ameriških prihodkih, v žep enega odstotka zdrsne vsak peti dolar. Po drugi strani je za kar polovico Američanov na voljo le še vsak deveti dolar, razlog je mirovanje plač, poleg tega večino novih zaslužkov prinašajo finančne naložbe, spodnji sloji pa nimajo kapitala zanje. Po ocenah davčnih strokovnjakov naj bi Trumpovo predrugačenje davčnega sistema najbolj premožnim prineslo trikrat več koristi kot 80 odstotkom davkoplačevalcev. Hkrati naj bi rez v davčne prihodke javni dolg v desetih letih povečal za 7200 milijard dolarjev.
Če bo to skušal uravnotežiti z rezi v proračunske izdatke, bo to pomenilo manj denarja za revne, saj imajo ti največ koristi od vladnih socialnih programov. Prihodnji predsednik vse bolj hvali Paula Ryana, vodjo republikancev v spodnjem domu kongresa, ki se že leta trudi »reformirati« socialno politiko na način, da bi ožel državna izplačila revnim in programe predal v zasebne roke. Trump je sicer sveto obljubljal varovanje pokojninskega sistema, toda njegove obljube so vedno na majavih nogah, poleg tega se zdi, da bo podrobnosti vodenja države prepuščal svojim ministrom.
Zid na meji in carini
Beli delavci na podeželju, ki jih je zadnji val novih delovnih mest obšel, so verjeli obljubam o oživljeni proizvodnji, vendar napovedi pravijo, da bo do leta 2019 ustvarjenih le okoli 50.000 zaposlitev v proizvodnih podjetjih. Kar pomeni, da je napovedana renesansa ameriške industrije izredno malo verjetna, še posebej ker danes v tovarnah dela okoli 12,3 milijona delavcev, leta 1979 pa jih je skoraj 20 milijonov.
Avtomatizacija bo le še oklestila priložnosti in plačila za nižje izobražene delavce. Toda Trump bo to brez dvoma skušal uravnotežiti s svojim darom za populizem, kot se je v novembru osebno pogajal, da bi preprečil selitev delovnih mest iz Indiane v Mehiko (a šele potem, ko ga je njegov podpornik prek televizije spomnil na volilno obljubo).
Oseben je bil tudi odziv na kritike. Ko ga je lokalni sindikalni vodja zbodel, da je v zameno za velike davčne olajšave podjetju pred odpuščanjem rešil manj kot polovico zaposlenih, je z njim javno obračunal po twitterju. Razen obljube, da bo nova delovna mesta ustvaril z vlaganjem v infrastrukturo, je njegova ekonomika za zdaj pravoverno desničarska, ne pa ekonomika »predsednika delavcev sveta«, ki bi jim dal večjo pogajalsko moč. Hkrati povzroča padanje cen državnih dolžniških obveznic, saj državo čakata pospešeno zadolževanje in hitra rast že tako velikanskega javnega dolga. Kar pomeni, da bodo Američani odplačevali dražja posojila za stanovanja in avtomobile.
Čeprav so imena vladnega kabineta zasejala strah pred ihtavimi političnimi ukrepi, ostajajo sence napovedi o zapiranju trga in izgonu nedokumentiranih priseljencev. Trump se bo le stežka izognil obljubi o velikem zidu na južni meji, vse to pa bi po napovedi bonitetne hiše Moody's povzročilo pomanjkanje delavcev in nižjo rast produktivnosti ter ob koncu prvega mandata pomenilo krčenje gospodarstva.
Zato centralna banka Fed z višanjem obrestne mere ne le nadeva uzde Trumpovim borznim pospeškom, ampak si morda pripravlja boljše izhodišče za morebitne ukrepe ob zasuku navzdol. Toda višja obrestna mera hkrati krepi dolar, kar bo udarec za ameriške izvoznike, poveča se tudi trgovinski primanjkljaj. Oboje bo okrepilo pritisk na Trumpa, naj uresniči napovedi o zaščiti domače industrije.
Predsednik ima pri tem precej proste roke, za umik iz severnoameriškega trgovinskega sporazuma Nafta je potrebna le napoved šest mesecev vnaprej, brez potrditve kongresa. Z nekaj pravniške spretnosti lahko uvede tudi uvozne carine, s katerimi je strašil v kampanji, 45 odstotkov za izdelke iz Kitajske in 35 odstotkov za mehiške.
Čeprav pravi, da gre le za grožnje, s katerimi naj bi si pomagal do boljših izhodišč za trgovinska pogajanja, pa diplomatski parket ne bo tako zlahka prenašal tacanja v gojzarjih, kot si ga Trump lahko privošči v domačem okolju. Prihodnji voditelj svobodnega sveta, ki se mu ne ljubi poslušati obveščevalnih poročil, je že pred prihodom v Ovalno pisarno pokazal, da zunanjo politiko jemlje kot »umetnost kupčevanja« z mednarodnimi zavezniki, tekmeci in nasprotniki.
Tri krila zunanje politike
V mnenjski organizaciji Peterson Institute so opozorili, da »med pripravami na vojno ni modro računati na predajo nasprotnika že ob prvem strelu«. Ko je Trump začel mešetariti s Tajvanom in politiko »ene Kitajske«, je Peking nad sporno Južnokitajsko morje poslal svoj najnovejši strateški bombnik in v glasilih pod svojim vplivom objavil pozive k vojaški pokoritvi otoka, ki ga štejejo za svojo pokrajino. Pri razbiranju milijarderjeve zunanje politike je težko ločiti njegov običajni hrup od resnih sporočil. Še posebej ker o veliko – pravzaprav večini – področij ve tako malo, da ni jasno, ali so posamezna dejanja del povezane strategije ali le improviziranje brez poprejšnje priprave.
Le redki ga obtožujejo, da je zunanjepolitični mislec, njegova prepričanja so izjemno gnetljiva in spremenljiva, v njihovem jedru je slogan »Najprej Amerika«. Vanj so zajeti politika zaščite domače industrije, dvom o varnostnih zavezništvih in dogovorih ter nenavadna naklonjenost do avtoritarnih vladarjev, zlasti če prihajajo iz Rusije.
Thomas Wright iz mnenjske organizacije Brookings Institution ugotavlja, da se bodo za vpliv na zunanjo politiko vlade borile tri struje. Eno zaznamuje Trumpov mešetarsko-izolacionistični pogled, da je vse na mizi, če to koristi državi. Kar lahko vzhodno Evropo in Baltik skrbi predvsem zaradi dobrikanja ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, celotno EU pa denimo ob zamisli o hitrem ločenem trgovinskem sporazumu z Veliko Britanijo po brexitu, kar bi dodatno razrahljalo vezi v vse bolj krhki Uniji.
Pomemben vpliv bodo imeli »verski vojščaki«, kot Wright pravi krilu, ki pred vse postavlja boj proti radikalnemu islamu in vojno proti terorizmu. Njihov glasnik je general Michael Flynn, bodoči svetovalec za nacionalno varnost, ob katerem gredo liberalni Ameriki lasje pokonci zaradi skrajnih stališč do islama. Toda mnogo republikanskih volivcev se daleč najbolj boji terorizma Islamske države, Trump pa je to hitro zaznal in boj proti njej postavil v osrčje svoje kampanje. Zlasti ker lahko svojo naklonjenost do Kremlja tako preobrazi v skupen boj proti grožnji zahodnemu svetu.
Obe krili razen bombastičnih pozivov (»zbombardirajmo govno iz Islamske države«, carine za Kitajce) nimata izdelanih programov, kako uresničiti svoje politike, včasih sta celo na nasprotnih bregovih (denimo posegi na Bližnjem vzhodu), niti nimata dovolj usposobljenih ljudi, da bi prevzeli ključne položaje v zunanjepolitičnem aparatu države.
Zato se bosta morali nasloniti na tradicionaliste republikanske stranke, ki bodo diplomatski del vlade usmerjali po dosedanjih poteh ameriške zunanje politike, zlasti v Evropi in Aziji. To pa vsaj na začetku pomeni ohranjanje sedanjega sistema zavezništev in vojaške navzočnosti po svetu ter krotenje radikalnih pobud znotraj vlade.
Zdi se, da je Trump v zunanjem ministru Rexu Tillersonu našel nekoga, ki združuje tako poglede tradicionalistov kot načelo najprej Amerika. Hkrati je obrambni minister, general James Mattis razpet med tradicionalisti in verskimi vojščaki, a vseeno velja za nekoga, ki bo znal krotiti pozive k preveč neodgovorni uporabi vojske. Varnostno-diplomatski aparat je tako v nekakšnem nenehnem notranjem spopadu, obenem pa je to veja oblasti, kjer ima predsednik največ pooblastil in najmanj kongresnega nadzora.
Ruski izziv
Draženje Pekinga s Tajvanom je lep primer, kako je 25-milijonska demokracija in dolgoletni zaveznik ZDA zanj le pogajalsko orodje v diplomaciji merjenja moči, ob pravi kupčiji pa bi ga prepustil režimu iz Pekinga. Vprašanje je, koliko bodo Američani v resnici pripravljeni podobo svetilnika demokracije, pa naj je še tako potemnela, zamenjati za skrajno preračunljiv in mešetarski egoizem, ki dopušča vse, dokler je to v prid ozkim interesom.
Od konca druge svetovne vojne je bilo širjenje liberalne demokracije temelj gradnje svobodnejšega sveta, ZDA pa njen varuh, v dobrem in slabem. Larry Diamond, politični sociolog z univerze Stanford, opozarja, da je najpomembnejše zunanjepolitično vprašanje, kako se bodo ZDA odzvale na naraščajočo grožnjo, ki jo Putinova Rusija pomeni za to svobodo in njeno sidro, povezavo Zahoda. Po njegovih besedah »nič ne bo globlje preoblikovalo sveta kot Trumpov odziv na ta izziv«.
»Morda se bo vse končalo v redu. Toda dragi Američani, kakršnakoli zmes razlogov nas je vodila, da smo Trumpu namenili največ elektorskih glasov – ter spregledali njegovo nepripravljenost, njegovo nespodobno obnašanje, vročekrvno tvitanje sredi noči, njegovo lahkotno laganje o pomembnih stvareh, kot je bila trditev, da so milijoni ljudi nelegalno volili, spregledali lažne novice, ki jih je širil njegov svetovalec za nacionalno varnost, njegovo imenovanje podnebnih dvomljivcev na odgovorne položaje, ne da bi se posvetoval z enim samim klimatologom, njegovo ošabno zavrnitev ugotovitev, da je Rusija posegala v naše volitve – ne dvomite o enem: kot država smo naredili nekaj izjemno nespametnega,« je v dolgem vzdihu obupa zapisal kolumnist New York Timesa Thomas Friedman.
