Tiskane izdaje
Washington – Bilo jih je na desetine, mladi, stari, moški in ženske, oblečeni v rdečo uniformo, ki jo menda nosi Božiček. Na sprehajališču okoli nacionalnega božičnega drevesa, lučaj ali dva od Bele hiše, so se pripravljali na veseljačenje ob Božičkovem druženju.
Nekaj ulic stran jih je bilo na tisoče. Brez uniform in resnih obrazov so zahtevali, naj se Amerika spremeni.
»Oh, danes je dan, ko se po vsej Ameriki ljudje preoblečejo v božične kostume. Delimo veselje in darujemo dobrodelnim organizacijam. Ob vsem tem pa se še dobro zabavamo,« je Jackie, eno redkih temnopoltih deklet v množici belih božičkov, opisala prireditev. Ta se je rodila na Danskem kot protest proti potrošništvu, v ZDA pa seveda postala slavje potrošništva in gromozanska zabava, ki se pogosto konča z Božički, ki bruhajo sredi ulic ali pa se majavih nog pretepajo med sabo. »Protesti? Ja, vem zanje, nisem se jih udeležila, a so bili potrebni, zato sem vesela, da je prišlo do njih,« je Jackie zresnila nasmeh.
Al Sharpton, temnopolti pridigar, politični aktivist in menda svetovalec predsednika Baracka Obame pri rasnih vprašanjih, je pred soboto umirjal pričakovanja o udeležbi na pohodu v prestolnici. Na zbadanje desnice, da se bo v New Yorku zbralo več Božičkov (pričakovali so jih 30.000) kot pa protestnikov v Washingtonu, je odgovarjal, da »smo imeli samo osem dni časa za priprave, oni pa celo leto«.
V soboto opoldne se je zdelo, da so se napovedi uresničile, trg svobode se je počasi sicer napolnil, toda bolj je spominjal na običajni vsakoletni nacionalni pohod proti policijskemu nasilju, ki ga je Sharpton letos želel razpihniti v opozorilo celotni Ameriki, kot na zgodovinski dogodek. Toda jasno je bilo, da to ne bo ponovitev Velikega pohoda na Washington, na katerem je Martin Luther King leta 1963 zbral 250.000 ljudi (in povedal zgodovinski govor Imam sanje), ali Pohoda milijon mož, na katerem je aktivist Louis Farrakhan v Washingtonu zbral 400.000 temnopoltih Američanov.
Lonček so brž pristavili tudi spretni krošnjarji in ob robovih trga za deset dolarjev ponujali majice s slogani protestov ter imeni temnopoltih Američanov, ki v zadnjem času niso preživeli srečanja z belimi policisti. Za dva dolarja je bilo mogoče dobiti rdeče-črno-zeleno afriško-ameriško zastavo, ki simbolizira temnopolto skupnost, razseljeno iz Afrike. Nekatere je njihovo početje jezilo in so jim očitali, da boj za pravičnejšo družbo zlorabljajo za zaslužek, večina je zmignila z rameni in kupovala majice.
Črne zgodbe
»Prišli smo, da podpremo družine pokojnih in sporočimo, da so pomembna tudi življenja temnopoltih,« je državna poslanka iz Georgie Sandra Givens Scott, ki je noč preživela na avtobusih skupaj z drugimi protestniki iz svojega okraja, razložila, zakaj so se podali na dolgo pot. Tako kot vsi temnopolti Američani ima svojo zgodbo o težavnem odnosu z (belo) policijo, v njeni je glavni junak nečak, ki »ima dobro službo, se rad lepo oblači in vozi lep avto«. Kar hkrati pomeni, da ga policija nenehno nadleguje. »Vsi mislijo, da so črni fantje brezdelni, toda moj nečak že trinajst let trdo dela. Za policijo pa je vedno le potencialni prodajalec drog,« je dejala poslanka.
Množica na trgu je odsevala rasno sestavo mesta, kjer je več kot polovica prebivalcev temnopoltih, toda v njej so bili tudi številni beli ali azijski obrazi. Katya Fitzgerald je stala s svojim možem Michaelom (on je temnopolt, ona bela), v rokah sta držala transparenta v obliki ameriškega potnega lista z oznako »za temnopolte«. »Pravica je enaka za vse, ne moreš nekaterih obravnavati drugače kot druge,« je pojasnila, zakaj sta se pridružila množici. »Star sem 53 let, sem vojni veteran, imam službo, plačujem davke, skrbim za dva otroka, toda odkar pomnim, me policisti znova in znova ustavljajo. Tako kot so mojega očeta, kot so njegovega očeta,« je dejal Michael.
Da je nezadovoljstvo izbruhnilo šele sedaj, je po njegovem zasluga družbenih medijev, ki so javnost preplavili s podobami policijskega nasilja. »Nekateri Američani prvič vidijo, kaj se dogaja temnopoltim. Poglejte, kaj se dogaja, vsaj enkrat na mesec v rokah policije umre temnopolti moški. Ali naj me bo strah zjutraj oditi v službo, ker ne vem, če se bom vrnil domov? Če bo šlo tako naprej, bomo potrebovali posebne potne liste ali dovoljenja za hojo po ulici,« je pojasnil njuna transparenta. Po njegovih besedah se mora »upreti dovolj ljudi, potem bodo slišali nas glas in morda bomo spremenili sistem«.
Dvignjene pesti
Potem je utihnilo ozvočenje na trgu, zrak je napolnilo zamolklo hrumenje množice, ki se je začela po Pennsylvanijski aveniji pomikati proti palači kongresa. Iz stranskih ulic so se začele valiti reke ljudi, ki jih prej sploh ni bilo videti, ljudje so skandirali »Roke gor, ne streljajte!« v spomin na smrt Michaela Browna v Fergusonu, »Ne morem dihati!« za Erica Gardnerja, ki je umrl v New Yorku. Pa »Ni pravice, ni miru!«, gesla, s katerim je pred desetletji Al Sharpton kot radikalen ulični aktivist strašil belo Ameriko, sedaj pa ga beli Američani skupaj s temnopoltimi vpijejo oblasti v obraz.
Medtem ko so senatorji sprejemali proračun za delo vlade, ki naj bi po besedah liberalnih aktivistov še nekaj več moči prelil v roke premožnih elit, je na ulici pod njimi več deset tisoč ljudi mirno zahtevalo, naj se Združene države v resnici združijo in postanejo enakopravne za vse. Vsi niso bili zadovoljni ne z mirnostjo ne s Sharptonom, ki je po njihovo na stara leta postal del sistema. Pot na oder si je utrla skupina mladih protestnikov iz Fergusona, organizatorji so jim dovolili, da nagovorijo zbrane. »Ne gre za boj črnih proti belim, rase so družbeni konstrukt, gre za boj vseh nas proti nepravičnemu sistemu. Poskušali smo biti nenasilni, pa ni pomagalo. Zato dvignite pest in udarite nazaj,« je pozvala ena od njih.
Množica ji je pritrjevala, a pritrdila je tudi vsem drugim govornikom pred in za njo, ki so opozarjali na krivičnost sistema, a hkrati pozivali na miroljuben boj. Večina protestov po državi je minila brez večjih izgredov, tudi v New Yorku, kjer se je zbralo največ ljudi doslej. V skoraj bizarnih prizorih se je množica protestnikov v Velikem jabolku na trenutke pomešala z rdečo čredo Božičkov, pri čemer so se nekateri pridružili vzklikanju gesel, tisti z že bolj negotovimi koraki pa so se le čudili obsegu zabave. Toda vse več Američanom ni več do smeha.
