Tiskane izdaje
Kitajske oblasti so med nedavnim zasedanjem foruma Apeca ustavile tovarne, omejile promet, zaprle šole in uvedle prisilne dopuste, da se je oblak smoga nad mestom razkadil za nekaj dni. V Pekingu so lahko občudovali modrino neba, ki bo izginila brž po tem, ko bodo zagnali stroje s podvojeno močjo, da nadomestijo zamujeno. A okoljski cinizem ni le kitajska dobrina. Ko je predsednik Obama podpisoval »zeleno zavezo« dveh največjih onesnaževalcev s toplogrednimi plini, mu je bilo popolnoma jasno, da jo republikanski kongres ne bo podprl. »To je neobvezujoča maškarada,« se je nemudoma odzval senator Jim Inhofe, ki je trdno prepričan, da so opozorila o katastrofalnih spremembah podnebja prevara znanstvenikov. Inhofe je seveda najverjetnejši predsednik odbora za okolje in javna dela v novem sklicu kongresa.
Zaveze Pekinga in Bele hiše niso brez pomena, čeprav so jih najbolj radikalni okoljski krogi označili za premalo obsežne. Obama je napovedal, da naj bi do leta 2025 za 28 odstotkov zmanjšali izpuste toplogrednih plinov v primerjavi z letom 2005, kitajski predsednik Xi Jinping pa se je zavezal, da naj bi najkasneje leta 2030 začeli omejevati rast izpustov, do takrat bodo delež obnovljivih virov energije povečali na 20 odstotkov. Tudi ob napovedanem cilju EU, da bo do leta 2030 zmanjšala izpuste toplogrednih plinov za 40 odstotkov, to še ne pomeni odrešitve planeta. Je pa dober obet, da podnebna pogajanja v Parizu prihodnje leto morda ne bodo le novo besedovanje brez zavezujočih dogovorov. »Gre za preobrat na dveh frontah, za diplomatski preboj in izjemno spodbudo čisti energiji, kar je bolj pomembno od številk,« je ocenil Fred Krupp, vodja Sklada za obrambo okolja.
Skrivna pogajanja
Pogajanja med Kitajsko in ZDA, s katerimi je drugi največji onesnaževalec prepričal prvega, da se prvič pridruži naporom za omejevanje onesnaževanja, so menda na skrivaj potekala zadnjih 9 mesecev. Washington tako poskuša utišati domače kritike z desnice, da so podnebni ukrepi nesmiselni, če določenih omejitev ne sprejme tudi hitro rastoča kitajska industrija. »Zdaj bo ameriškim podnebnim skeptikom zmanjkalo nekaj izgovorov za zadrževanje potrebnih ukrepov,« upa Carol Browner, nekdanja vodja pisarne za energijo in podnebne spremembe v Beli hiši Baracka Obame.
Kitajska se sooča z upočasnitvijo rasti, hkrati je Peking podpisal dve pogodbi z Rusijo za dolgoročno oskrbo z zemeljskim plinom, ki je precej čistejše gorivo od premoga.
Kar je težko reči za Obamo. Senator iz Kentuckyja Mitch McConnell, ki bo vodil republikansko večino v zgornjem domu kongresa, je dejal, da je zaskrbljen zaradi dogovora, po katerem »kitajski 16 let ni treba storiti ničesar, medtem ko (ameriški) nadzor nad izpusti povzroča opustošenje v moji in drugih zveznih državah«. Senator Inhofe, ki je napovedal, da bo uporabil svoj vpliv za omejevanje vladne podnebne in energetske politike, sicer verjame, da ljudje ne moremo vplivati na podnebje, saj bog bedi nad našim planetom, zato gre le za običajne cikle v naravnem spreminjanju podnebja.
Republikanci za zdaj stavijo na strah, da bi potrebni ukrepi škodovali gospodarstvu in povzročili nova odpuščanja. »To je le še en znak, kako predsednik podvaja svojo politiko za uničevanje delovnih mest in se ne zmeni za uničujoče posledice,« je Obamo napadel tudi vodja republikanske večine v spodnjem domu kongresa John Boehner. Boj proti podnebnim spremembam bo tako ena od pomembnih tem predsedniške kampanje 2016. Cilji, ki si jih je zadala ameriška vlada, so sicer dosegljivi tudi brez sodelovanja kongresa in z uporabo predsedniških ukazov. To bo le še poglobilo obtožbe desnice o »vojni proti premogu«, s katerimi je bila to jesen zelo uspešna. Demokrati se zanašajo na javnomnenjske raziskave, po katerih večina Američanov verjame v človeški vpliv na podnebje, spremembe pa jih vse bolj skrbijo. In na dovolj trdno gospodarstvo, da to ne bo zasenčilo teh skrbi.
