Tiskane izdaje
New York – Senatno poročilo o mučenju, ki ga je uporabljala ameriška Osrednja obveščevalna agencija (Cia), je globoko zarezalo v ameriško družbo. Razdeljena desnica se otepa izsledkov, liberalne skupine zahtevajo kaznovanje krivcev, Bela hiša pa poskuša najti težavno vmesno pot, na kateri ne bi udarjala po Cii, a obsodila sporni program.
Demokrati niso zadovoljni s predsednikom Barackom Obamo, ker Bela hiša podpira direktorja Cie Johna Brennana, ki »še vedno namerno daje napačne podatke, da bi popačil (ne)učinkovitost mučenja«, je dejal demokratski senator Mark Udall. Kritiki jim ugovarjajo, da program za izročitev, zapiranje in zasliševanje (RDI) »ni nastal kot odpadniška operacija, ki jo je na svojo pest sprožila kabala v Langleyju«, ampak jo je odobril takratni državni vrh.
Program so odobrili predsednik George Bush mlajši, njegov nacionalni svetovalec za varnost ter pravosodni minister, je v sredo potrdil tudi podpredsednik Dick Cheney. »Bush je bil bistven del programa, brez njegove odobritve ga ne bi mogli izvajati,« je dejal. Prav tako naj bi poznali »stopnjevane tehnike zasliševanja«, kot so poimenovali metode mučenja.
Tudi Brennan je danes poudaril, da je državni vrh dobro vedel, kaj počne agencija, in da so v času izvajanja spornega programa (2005–2007) imeli pravno mnenje, da gre za legalne metode. Pazljivo je korakal po izjemno spolzkem ledu in po eni strani dejal, da Cia preprosto »ni bila pripravljena na izvedbo zasliševalnega programa«, ki ji je bil naložen, ter da »v nekaterih primerih nismo dosegli meril, ki jih od nas pričakujejo Američani«.
Čeprav je podprl Obamovo stališče o neprimernosti mučenja, je hkrati udrihal po poročilu senata. Zdelo se mu je nenavadno, da preiskovalci senata niso zaslišali nikogar iz Cie, prav tako se ni strinjal z oceno, da so bili pridobljeni podatki nekoristni. Ujetniki naj bi razkrili koristne podatke, ki so med drugim pripeljali do Osame bin Ladna, pri čemer »ni mogoče ugotoviti«, ali bi do njih prišli tudi brez »stopnjevanega« zaslišanja.
Brennan je priznal, da agencija »ni popolna ustanova« in da so nekateri posamezniki »ravnali preostro in vredno obžalovanja«. Po njegovih besedah je vodstvo Cie naredilo napako, ker ni zahtevalo, naj prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. Toda »velika večina zaposlenih je izvajala svoje naloge v skladu s pravili«.
Mučenje ni bilo mučenje
Kritiki senatnega poročila trdijo, da so program in uporabo »stopnjevanih tehnik zasliševanja« predstavili odboroma za obveščevalno dejavnost v spodnjem domu kongresa ter senatu, pri čemer ni dokazov, da bi Cia izvajala program brez soglasja kongresnih nadzornikov. V torek je Richard Engel, vodja dopisnikov televizijske mreže NBC, opozoril, da »poročilo ne omenja početja vojske, v njem ni politikov«.
»Vprašanje o učinkovitosti 'stopnjevanih zasliševalnih tehnik' je pomembno z operativnega in analitičnega vidika, še bolj razprava, ali si lahko ZDA privoščijo uporabo takšnih metod. Toda zelo nepravičen je zapoznel napad na predane pripadnike Cie, ki so za izvajanje programa imeli odobritev najvišjih političnih in pravosodnih oblasti v državi,« je zatrdil Lous Freeh, nekdanji direktor zvezne policije FBI.
Medtem ko demokrati branijo objavo, je republikanska stranka razdeljena. Konservativni senator John McCain je v torek podal eno najbolj moralno trdnih obsodb ameriškega početja. Nekateri njegovi kolegi sicer menijo, da zaradi razmer v svetu to ni bil čas za razkritje, a so tako kot senatorka Susan Collins prepričani, da je »mučenje nedovoljeno in v temeljih nasprotno ameriškim vrednotam«.
Toda del republikancev se podobno kot poslanec Peter King poskuša izmotati iz moralne zadrege s trditvijo, da to ni bilo mučenje. King je opisal postopke kot povzročanje občutkov »velikega neugodja«. »Če bi lahko z njimi rešil tri tisoč življenj, bi jih brez pomišljanja uporabil,« vzbujajo skrb Kingove izjave.
Najbolj odločen je bil nekdanji podpredsednik Cheney, za mnoge Američane eden od glavnih usmerjevalcev sporne politike ZDA. »Naredili smo vse, da bi jih ujeli, poročilo (senata) pa je polno govna. Nimam nobenega sočutja do ujetnikov. Vse bi nemudoma storil še enkrat,« je bil jasen v sredo zvečer.
Zahteve po kaznovanju
»Preprosto ne razumejo surovosti teh dogodkov. Če tega ne opišemo kot mučenje, potem ne razumem, kaj sodi v kategorijo mučenja,« je danes dejal Jameel Jaffer, pravni direktor Ameriške zveze za državljanske svoboščine (Aclu). »Po vsem razkritem ne vem, kako se bo lahko pravosodno ministrstvo izognilo ponovnemu odprtju preiskave o storjenem,« je poudaril.
Po prvi preiskavi, končani leta 2012, je ministrstvo menilo, da ni dokazov za kazenski pregon izvajalcev programa. V Aclu menijo, da bi jih ob zadostnih dokazih morali preganjati, saj tovrstni zločini ne zastarajo. Podobno se je odzval Ben Emmerson, posebni poročevalec Združenih narodov za človekove pravice in boj proti terorizmu, ki je pozval h kazenskemu pregonu odgovornih.
Emmerson je prepričan, da so v dogodke vpleteni vsi visoki predstavniki administracije predsednika Busha mlajšega, saj je to bila »jasna politika, usmerjana na visoki ravni«. Enako meni tudi visoki komisar za človekove pravice Zeid Raad al Husein, ki trdi, da so ZDA kot članice konvencije ZN proti mučenju dolžne preganjati odgovorne.
