Tiskane izdaje
Manj kot dva tedna po obisku predsednika Xi Jinpinga v Beli hiši so odnosi med dvema silama spet na robu resne krize. Še malo, pa bodo ameriške vojaške ladje priplule do verige umetnih otokov v Južnokitajskem morju, ki jih ima Kitajska za svoje.
Za takšno plovbo je potrebno dovoljenje Bele hiše, a zdi se, da bo predsednik Obama sledil svojemu govoru na generalni skupščini ZN. Namreč, 28. septembra je izjavil, da je v interesu ZDA »varovati načela svobodne plovbe in prostega trgovinskega toka pa tudi reševati spore s pomočjo mednarodnega prava in ne s silo«. Obama bo kmalu izdal dovoljenje za to plovbo. Zaradi njegovih ladij se bodo dvigali valovi med osmimi čermi, ki jih je Kitajska razširila in dvignila nad morsko gladino ter na njih zgradila infrastrukturo, ki bi lahko bila temelj njenih vojaških baz.
Uradni Peking gleda na to z veliko zaskrbljenosti. »Upamo, da bo stališče ZDA o stanju v Južnokitajskem morju objektivno in pravično. Upamo tudi, da bodo s Kitajsko odigrale konstruktivno vlogo v ohranjanju miru in stabilnosti,« je izjavila tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva Hua Chunying.
Obama je že pred tem izrazil »globoko zaskrbljenost« zaradi prisvajanja strateško pomembnega morja. Zgolj to, da se ameriška vojna mornarica pripravlja na provokativno plovbo v Južnokitajsko morje, kaže, da med tajnim pogovorom med ameriškim in kitajskim predsednikom ni bilo napredka glede varnostnega mehanizma v azijsko-tihomorskem območju. Zdi se, da nista naredila nobenega koraka v smeri natančne določitve pravil za nepričakovana srečanja ladij in letal, kakor tudi ne v smeri spoznanja, da je kitajsko morje odprto za možne incidente, ki bi lahko vodili v resne spopade.
Izsiljevanje?
Zanimivo je vprašanje, zakaj je Obama prav zdaj odobril tvegane manevre. S tem je namreč poteptal dogovore, ki jih je dosegel med Xijevim obiskom v Beli hiši. Je vse to kakorkoli povezano s Sirijo? Ali pa neposredno z Rusijo?
Kljub nasprotujočim si novicam o tem, da so kitajske ladje vplule v Sredozemsko morje in da so se kitajski svetovalci pripravljeni vključiti v oboroženi spopad na strani sirskega predsednika Bašarja al Asada, je najpomembnejša strateška točka azijske sile še vedno pljuskanje v nemirnem Južnokitajskem morju. Kitajska je lahko še tako zaskrbljena zaradi dogajanja v Siriji in še tako pripravljena pomagati Rusiji pri obračunu z »Islamsko državo«, a bo kljub temu osredotočena na dogajanje v svoji bližini oziroma, kakor se je izrazil uradni Peking, na svojem suverenem ozemlju.
Zato tudi ni za lase privlečena ugotovitev, da hoče Obama s pošiljanjem vojaških ladij v območje znotraj 12 navtičnih milj (ki ga je Kitajska določila kot mejo za tuja plovila) pozvati Xija k sporazumu glede prihodnosti Sirije. Kakor da bi ga spraševal, ali se je pripravljen v Sredozemlju postaviti na stran Rusije in se obenem soočiti z ameriško močjo v Južnokitajskem morju. Izsiljevanje? Vsekakor, a odnosi med velesilami so redkokdaj brez takšnega »usklajevanja«. Še posebno, ko je komunikacija med njimi osredotočena na ponavljanje trdih stališč, brez možnosti za odprt dialog.
Občutljivi »tajvanski« čas
Vplutje ameriških ladij (viri trdijo, da ni vprašanje, kdaj, ampak, ali) se lahko zgodi v najbolj občutljivem času, ko Kitajska z veliko zaskrbljenostjo spremlja predvolilno kampanjo na Tajvanu. Vladajoči Kuomintang resno razmišlja, da bi tri mesece pred volitvami umaknil predsedniško kandidatko in imenoval novega tekmeca. Ankete so namreč pokazale, da Hung Hsiu-chu zaostaja za kandidatko opozicijske Demokratične napredne stranke (DPP) Tsai Ing-wen za kar 25 odstotkov. Očitno njeno zagovarjanje večje povezanosti s Pekingom v tajvanski javnosti ne odmeva dobro.
Razsulo v Kuomintangu bi se lahko za Kitajsko pokazalo kot najresnejši varnostni problem. Čeprav sta bili Komunistična in Nacionalistična stranka pred šestimi desetletji in pol najhujši sovražnici, imata skupno stališče o »enotni Kitajski«. Kljub temu da to stališče tolmačita različno (Peking trdi, da je Tajvan del LR Kitajske, Tajpej pa, da je celinska Kitajska del Republike Kitajske), je to še vedno porok za celovitost države. DPP si je v statutu zadala nalogo popeljati Tajvan do formalne neodvisnosti. Edini razlog, da tega ne razglaša bolj eksplicitno, je dejstvo, da si Tajvanci ne želijo vojne. Peking je namreč jasno povedal, da bi bila odcepitev dovolj dober razlog za napotitev oboroženih sil proti separatistom.
Ni si težko predstavljati, kako se bo tajvansko neravnovesje pokazalo v regionalni varnostni sliki. Japonska je že navezala stike z DPP. Premier Šinzo Abe in Tsai Ing-wen sta ta teden zanikala novico, da sta se tajno sestala v tokijskem hotelu. Toda vsebine takšnega sestanka ni težko ugotoviti.
Rojstni dan Delavske stranke
Ko bo Tajvanu vladal DPP, se bo Kitajska še bolj odločno osredotočila na vzhodno in južno morje. Prihod ameriških ladij je zato zanjo veliko večji izziv kakor dogajanje v Siriji. Če k temu dodamo negotov razvoj dogodkov na Korejskem polotoku, kjer še ni jasno, kako se bo obnesel režim Kim Džong Una, je gotovo, da bo Kitajska osredotočena na dogajanje v svoji bližini.
Pjongjang bo v soboto praznoval 70. rojstni dan Delavske stranke. Kitajska bo na veliko vojaško parado, ki jo bodo priredili ob tej priložnosti, poslala člana politbiroja in petega človeka na partijski lestvici Liu Yunshana. Čeprav je njegov položaj dovolj visok, da prek njega pošljejo sporočilo, da je zavezništvo še vedno živo, ji vseeno ni toliko pomemben, da bi lahko verjeli v kitajski vpliv na mladega vodjo. Prihodnost Severne Koreje je tako še ena resna neznanka, ki bo obdržala Kitajsko znotraj svojega območja.
Vsi varnostni izzivi vzhodne Azije poudarjajo pomen kitajsko-ameriških odnosov. Vojne ladje niso dobra novica. Samo upamo lahko, da prinašajo politična sporočila in niso uvod v večje težave. Če ZDA zanima, kdaj zavre Južnokitajsko morje, je bolje, da verjamejo Pekingu, da niso daleč od točke, ki se ji s provokativnimi akcijami zelo približujejo.
