Andrej Kurkov: Zmerjanje z nacisti je umazana propaganda

Ljubljana – V Ukrajini ni nacistov. Nacistične stranke so v Ukrajini prepovedane, pravi Andrej Kurkov, 54, najbolj znani in najbolj prevajani sodobni ukrajinski pisatelj, sicer Rus, ki piše izključno v ruščini. Njegovi Majdanski zapisi, ki so nastali po lanski revoluciji v Kijevu, so prevedeni v vse pomembnejše jezike sveta, angleška izdaja pa je zdaj doživela že sedmi ponatis.

Njegove knjige so v Rusiji prepovedane. Zato ker ga v vojni Rusije proti Ukrajini zanima izključno resnica, ta pa za Kremelj postaja vse manj prijetna.

Ruska propaganda vztrajno trdi, da so v Kijevu na oblasti nacisti. Kdo so ti ukrajinski nacisti?

V prvi začasni vladi, ki je bila ustanovljena po revoluciji na Majdanu, so sedeli trije člani Svobode. Člani uradno dovoljene ukrajinske nacionalistične stranke. To niso nacisti. Nacistične stranke so pri nas prepovedane. Člani Svobode so dobili ministrstvo za ekologijo, ministrstvo za kmetijstvo in položaj glavnega državnega tožilca. Po treh mesecih so jih zamenjali in jih torej ni več v vladi. Nacisti so praviloma tisti, ki pozivajo k uničenju drugačnih. Predstavnikov drugih narodov. V Ukrajini ni bilo incidentov, ki bi jih sprovocirali nacionalisti. Proti Rusom, Judom, drugim prebivalcem države. Takšnih političnih škandalov ni bilo. Znano je, da so ruski nacionalisti pobijali Kirgizijce, Uzbekistance, Tadžike, Armence, Gruzince v Moskvi in Sankt Peterburgu. Takšnih političnih zgodb pri nas ni bilo. Zato je zmerjanje z nacisti zgolj umazana propaganda.

V Svobodi sta bila dva politika, ki sta dopuščala in si dovoljevala ksenofobne izpade. Prva je Irina Farion. Za časa Mihaila Gorbačova je vstopila v komunistično partijo. Za ta korak se je odločila, ko so vsi izstopali iz nje. Drugi je malo mlajši Viktor Mihalčišin. Bil je član rade, a je kasneje odšel iz Svobode. V neko državno službo. Ta dva sta javno nastopala proti Rusom, Judom in drugim. Njuni nastopi so na internetu. V Rusiji jih stalno kažejo in zlorabljajo za politične cilje. Zdaj nimata nobene vloge v politiki. Stranka Svobode zaradi Farionove sploh ni prišla v rado. Ukrajinci so razumeli, da to ni političarka, ki bi delala v prid državi. Po drugi strani pa je bilo tudi v Donbasu vselej veliko lokalnih politikov, ki so nenehno napadali Ukrajince in ukrajinski jezik. Nekdanji poslanec rade Nikolaj Levčenko je po televiziji pogosto govoril, da ukrajinski jezik sploh ne obstaja.

Tako ves čas govori tudi Vladimir Putin.

In dobršen del Rusije tudi. Levčenko, denimo, trdi, da je ukrajinski jezik mogoče uporabljati le za pripovedovanje šal … Radikalci so torej na obeh straneh. Toda na vsakodnevno življenje niso dramatično vplivali. Ukrajinci hočejo mirno življenje. Niso agresivni.

Skrajnežev je veliko tudi v Rusiji. Igor Jakovenko, nekdanji predsednik združenja ruskih novinarjev, je pred časom, denimo, izjavil, da se v Rusiji dogaja nacifikacija elite.

Radikalcev je bilo tam vedno dovolj. Ker je Rusija pač velika država. Največja skupina neonacistov, ki so jo sicer prepovedali, je zbrana v stranki Ruska narodna enotnost (RNE), ki jo vodi Aleksander Barkašov. Stranka še vedno obstaja in tudi Barkašova nihče ne spravi za zapahe. Lani spomladi so sodelovali v napadu na sedež lokalne uprave v Harkovu. Rusko zastavo je na stavbo v središču mesta obesil prav član te ruske nacistične stranke. Pri tem je naredil celo selfi in ga objavil na internetu. V Rusiji deluje več neonacističnih skupin. Ena najbolj znanih se imenuje Rusi (Ruskije), ki pa je, zanimivo, dovoljena. Voditelja Dmitrija Demuškina in še nekaj njegovih privržencev so pred kratkim aretirali in obsodili na 15 dni zapora, ker so aprila letos praznovali Hitlerjev rojstni dan. O tem so takrat poročali tudi nekateri ruski mediji.

Ukrajinski Pravi (desni) sektor je še aktiven?

Da. A ne kot posebno vplivna politična sila. Njihov prostovoljski bataljon sodeluje v vojni v Donbasu. Radi bi se ukvarjali s politiko, a ne verjamem, da bodo kdaj postali prava in vplivna politična stranka. To je zelo specifična skupina, gotovo najbolj radikalna v Ukrajini. A so zelo razdeljeni. Vsi ne podpirajo voditelja Dmitrija Jaroša, ki je sodeloval tudi na lanskih predsedniških volitvah. So proti Rusiji in Evropi. Hočejo, da bi Ukrajina postala nekakšna Švica. Brez stikov s sosedi.

Kaj pa banderovci? Za uradno Moskvo in tudi za tisti del ruske javnosti, ki podpira vojno proti Ukrajini, so vsi Ukrajinci eni sami banderovci?

Banderovcev v Ukrajini pravzaprav ni. Banderovcev v političnem in zgodovinskem smislu. Stepan Bandera se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja bojeval proti Poljakom za neodvisno Ukrajino. Leta 1934 je kot vodja ukrajinske nacionalistične organizacije OUN sodeloval v atentatu na poljskega notranjega ministra Bronislawa Pierackega. Po tem dogodku je bil aretiran in obsojen na smrt, a so kazen kasneje spremenili v dosmrtno ječo. V njej je sedel do začetka vojne. Nekaj dni po nemškem napadu na SZ je v Lvovu ustanovil neodvisno Ukrajino, a so ga Nemci kmalu zatem aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče. Po vojni je živel v Nemčiji, kjer so ga agenti KGB leta 1959 v Münchnu tudi umorili.

Stepan Bandera se tako nikoli ni bojeval proti sovjetski oblasti, v nasprotju z Romanom Šuhevičem in drugimi ukrajinskimi nacionalističnimi voditelji, ki so se z novo oblastjo spopadali vse do začetka šestdesetih let. Beseda »banderovci« je že v časih sovjetske propagande postala sinonim za »agresivnega ukrajinskega nacionalista«. To tradicijo zdaj nadaljuje tudi Putinova Rusija. Ukrajinski nacionalisti seveda obstajajo, toda od neodvisnosti sem se niso spopadali z nikomer in nikoli niso igrali pomembnejše politične vloge. Po izbruhu vojne v Donbasu so se nekateri med njimi tja odpravili kot prostovoljci, da bi branili ukrajinske meje, toda zanimivo je, da je med njimi tudi precej rusko govorečih Ukrajincev. Beseda »banderovci«, s katero Moskva nenehno straši prebivalce Krima in Donbasa, kot zlo, ki ga je treba pokončati, je zato zame zgolj kliše, za katerim ni nobenega gibanja in nobene resne politične sile.

Nekdanji sovjetski disident Vladimir Bukovski pravi, da imajo najmlajši »banderovci«, nekdanji privrženci Stepana Bandere, danes najmanj 90 let. Z njimi je leta in leta presedel v sovjetskih zaporih in Rusiji sporoča, da se jih nikakor ni treba bati.

Mislim, da Ukrajinci veliko stvari počnejo zato, da bi jezili Vladimirja Putina in Rusijo. Prav zato ukrajinski nacionalisti nosijo portrete Stepana Bandere, ker dobro vedo, kako strašno ga sovražijo v Moskvi. Pravi simbol boja s sovjetsko oblastjo v letih po drugi svetovni vojni je pravzaprav heroj Roman Šuhevič, in ne Stepan Bandera, saj ta od izbruha druge svetovne vojne ni živel v Sovjetski zvezi. Šuhevič se je po vojni boril proti sovjetski oblasti in tudi padel v bojih z enkavedejevci. Toda ker v Sovjetski zvezi iz njega nikoli niso naredili »legendarnega sovražnika«, ga tudi ukrajinski nacionalisti danes ne štejejo za očeta nacionalističnega gibanja. Vsi pomnijo samo še Stepana Bandero, Romana Šuheviča pa nihče več. Niti v Kijevu ne. Zaradi ruske agresije na Ukrajino vlada v Kijevu zdaj počne vse, da bi jezila Moskvo. Tako je predsednik Petro Porošenko za svojega svetovalca pred kratkim najel nekdanjega gruzinskega predsednika Mihaila Sakašvilija, ki je prav tako že dolgo trn v peti Kremlja. Napad na Gruzijo pred skoraj sedmimi leti je bil zgolj nekakšna uvertura v sedanjo rusko vojno proti Ukrajini.