Angeli varuhi kitajskih tajkunov

Vse odkar so kitajskega milijarderja Xiao Jianhuaja odpeljali neznano kam iz luksuznega hongkonškega hotela Four Sea­sons, se o njegovem izginotju pojavlja čedalje več vprašanj. Vsi se sprašujejo, kje je zdaj in ali je mogoče, da so ga ugrabili kitajski agenti.

Toda takoj zatem se postavi vprašanje, zakaj je 45-letni borzni vlagatelj imel skupino osmih telesnih stražark. Je bil njegov vzornik pokojni libijski diktator Moamer Gadafi ali so na njegovo odločitev o skupini telesnih stražark bolj vplivale prevladujoče smernice v svetu kitajskih bogatašev?

Xiaoja so zadnjič videli tik pred tradicionalnim kitajskim novim letom, ko je zapuščal hotel v spremstvu agentov in dveh telesnih stražark. Tudi lastnik zasebnega podjetja, ki ponuja varnostne storitve in ima sedež v Shenzhenu, je potrdil, da je milijarder pri njih najel dekleti, posebej usposobljeni za varovanje oseb, katerih varnost bi lahko bila ogrožena.

Tajkuni bolj zaupajo ženskam

Xiao je bil resda kanadski državljan ter imel diplomatski potni list karibske državice Antigva in Barbuda, vendar je pridobil zaupanje kitajskega partijskega vodstva, zato je njegov naložbeni imperij Tomorrow Group trgoval z delnicami celo v imenu najbližjih družinskih članov kitajskega predsednika Xi Jinpinga. Toda tajkun, čigar bogastvo je po nekaterih ocenah vredno 5,8 milijarde dolarjev, ni zaupal nikomur razen ženskam, ki so noč in dan pazile nanj. Chen Tong, lastnik varnostnega podjetja Zhongzhou Tewei, je povedal, da je bil Xiao vendarle edini kitajski bogataš, ki je vztrajal, da morajo biti v skupini njegovih telesnih stražarjev samo ženske.

Ženske so zadnjih deset let čedalje bolj iskane med telesnimi stražarji, in to predvsem zato, ker delujejo kot skrivno orožje. Dekleta z angelskimi obrazi in na videz krhkimi telesi redko pritegnejo takšno pozornost, kakršna je značilna za velike, mišičaste telesne stražarje. Ljudje prej pomislijo, da so tajnice ali asistentke. Vse dokler se nekaj ne zgodi in ne ukrepajo.

Kar 90 odstotkov telesnih stražark na Kitajskem je nekdanjih športnic in prvakinj v borilnih veščinah. Preostale prihajajo iz vojaških vrst, k tovrstnemu delu pa jih tako kakor njihove moške sodelavce pritegne dobra plača.

Poklicni telesni stražar na Kitajskem na mesec zasluži približno 3000 ameriških dolarjev, kar je precej več od povprečne plače v podjetjih. Ko so po vsej državi začeli ustanavljati varnostna podjetja zaradi naraščanja števila bogatih ljudi, so telesni stražarji veljali za gangsterje, ki varujejo gangsterje. Toda tako kakor se je splošno mnenje o milijonarjih in milijarderjih postopoma spreminjalo, potem ko so ljudje začenjali verjeti, da je bogastvo na Kitajskem mogoče pridobiti tudi po zakoniti poti, tako je tudi poklic telesnih stražarjev postajal splošno priznan. Čedalje več bogatašev je zahtevalo telesne stražarke, ki so spremljale njihove otroke na poti v šolo, poleg tega so tudi njih varovale pred morebitnimi ugrabitelji ali atentatorji, zato so bile ženske čedalje bolj iskane, njihove storitve pa so lahko celo do 40 odstotkov dražje od moških.

Ženske so bolj pogumne

Bodoče telesne stražarke morajo, ne glede na to, kakšne rezultate so dosegale na športnih tekmovanjih, opraviti večmesečni tečaj, preden jih lahko pošljejo v ogenj. Večinoma gre za brutalne vaje, po katerih, kakor pravi ena od udeleženk, »na rokah in nogah ni več nobene točke, kjer ne bi bilo poškodbe«. Trenerji jim razbijajo pivske steklenice na glavi, jih udarjajo s pestmi v trebuh in jih silijo, da se plazijo po ledeni vodi in blatu. In za vse to morajo udeleženke plačati vsaj 2500 dolarjev ter hkrati seveda tvegati, da ne bodo opravile končnega testa, pri katerem morajo med drugim dokazati, da znajo biti pozorne na podrobnosti, denimo na skrit nož v blazini v hotelski sobi ali na eksplozivne naprave v limuzini.

Tudi če ženske opravijo vse zahtevane izpite, imajo ponavadi kratko kariero v tej dejavnosti. Večinoma velja, da po osemindvajsetem letu starosti niso več pripravljene na takšne žrtve, kakršne od njih zahteva poklic telesne stražarke. Navaditi se morajo namreč na življenje brez počitnic, brez zasebnosti in seveda brez svoje družine. Zato je kariera telesne stražarke kratka. A vendar, pravijo nekatere med njimi, je tudi neponovljiva.

»V življenju je treba iskati nekaj drugačnega,« je rekla Liu Wengang, ko je pri štiriindvajsetih zapustila službo vodje prodaje in se prijavila na tečaj za telesno stražarko na varnostni akademiji Tianjiao International v Pekingu. Tako ali tako je vedno vadila kung fu, zato ni bilo nič čudnega, da se ni obotavljala niti takrat, ko je bilo vse njeno telo pokrito z modricami. Ustanovitelj šole Chen Yongqing se je odločil, da jo bo osebno treniral. Pri takšni telesni stražarki, kakršna je Liu, je povedal, se je bilo vredno dodatno potruditi, saj je vedel, da bo tako tudi akademija bolj cenjena.

Kitajska ima skoraj 500 milijarderjev in skoraj 1,5 milijona milijonarjev, zato velja za rastoči trg za čedalje bolj priljubljene telesne stražarke. In ko se bo Xiao Jianhua vrnil od tam, kjer je zdaj (nekateri predvidevajo, da ga preiskovalci zaslišujejo o tem, kdo vse je vplival na nemirno borzno dogajanje leta 2015), bo morda tudi on pojasnil, zakaj ženskam zaupa bolj kakor moškim. »Ženske so pogumnejše,« pravi Chen. »Ne odnehajo niti takrat, kadar je najhuje.«