Aseanovih 50: jubilejna vrnitev na začetek

Zunanji ministri združenja Asean (Zveze držav jugovzhodne Azije) so se zbrali v filipinskem glavnem mestu Manili pred 50. rojstnim dnem tega regionalnega foruma, vendar jubileja niso mogli proslavljati v ozkem krogu njegovih desetih članic, zato so bili navzoči tudi vodje diplomacij iz še 17 drugih držav.

Tako to ni bila več proslava, ampak resno delo, s katerim so si prizadevali odpraviti vojne nevarnosti, nakopičene okoli Korejskega polotoka in v Južnokitajskem morju. In medtem ko je bilo skoraj vsako vprašanje, o katerem je 27 zunanjih ministrov razpravljalo v kongresnem središču v Manili, povezano z ohranitvijo krhkega ravnotežja med Kitajsko in ZDA, se je bilo težko znebiti občutka, da se je Asean vrnil na točko, s katere je začel.

Življenje s Kitajsko

Pred pol stoletja so namreč ta blok ustanovili, da bi se uprl ideološki ekspanziji komunističnega Pekinga. Zdaj poudarja, da mora okrepiti svojo enotnost, da bi se uprl ozemeljski ekspanziji Kitajske.

In spet so bistvo Aseana premaknili zunaj njegovih okvirov, saj je ključno vprašanje, s katerim se ukvarjajo zunanji ministri v Manili, kako preprečiti Pjongjangu, da bi z jedrskimi in raketnimi provokacijami izzval drugo korejsko vojno, ter kako pluti po svojem morju med kitajsko Scilo in ameriško Karibdo dovolj previdno, da se ne bi preveč približali nobeni od obeh pošasti, ki bi nedvomno požrli večji ali manjši del njihovih interesov.

Severna Koreja se je znašla v središču pozornosti zasedanja že zato, ker je prav tisti dan, ko so se zunanji ministri zbirali v Manili, varnostni svet OZN soglasno sprejel nove sankcije proti tej državi. Zaradi sankcij bi se lahko njen skromni, vendar za jedrski program ključni izvoz, vreden tri milijarde dolarjev, na leto zmanjšal za tretjino.

Kaj po sankcijah

Najostrejše sankcije do zdaj prepovedujejo kateri koli članici OZN kupovati severnokorejski premog, železo, železovo rudo, svinec in morske sadeže. Prepovedano je tudi povečevati število severnokorejskih delavcev, zaposlenih na ozemlju drugih držav, ter izvajati kakršne koli nove naložbe v obstoječe skupne projekte.

Za sankcije sta resda glasovali tudi Kitajska in Rusija, od katerih je v resnici odvisen gospodarski obstoj režima v Pjongjangu, vendar je postalo v Manili takoj jasno, da je bilo to strateško popuščanje Pekinga in Moskve, po katerem šele sledijo pogajanja o ključnem vprašanju: kaj pa po sankcijah?

Vsem so namreč morali priznati, da trgovinske omejitve same po sebi še zdaleč ne zadoščajo za to, da bi se severnokorejski vodja Kim Džong Un odpovedal izstrelitvi novih medcelinskih projektilov in izpopolnjevanju jedrskih konic.

Toda Kitajska in Rusija na eni strani ter ZDA na drugi imajo popolnoma različne predstave o tem, kakšni bi morali biti nadaljnji ukrepi za umiritev krize. Peking in Moskva sta naklonjena ohranitvi Kimovega režima, tudi če bi se morala sprijazniti z novo resničnostjo, v kateri bi Severno Korejo sprejeli kot jedrsko silo.

Washington vztraja pri tem, da so »odprte vse možnosti«, in skozi Korejski polotok vsiljuje svojo prevlado v regionalni varnostni arhitekturi. In kolikor ostreje se bo Pjongjang odzval na sankcije – v Severni Koreji se bodo gotovo odzvali z novim raketnim ali jedrskim poskusom –, toliko bolje bo za načrte Amerike, ki poskuša Južno Korejo okrasiti s protiraketnimi dežniki, ki še najmanj ščitijo kogar koli pred raketami. Z njimi nameravajo ZDA ustaviti načrtovano kitajsko širitev vojaške moči pa tudi nadzirati ruski izhod na Tihi ocean ter obdržati Tokio in Seul v vazalnem varnostnem odnosu s Pentagonom.

Diplomacija na čereh

Agresivnost Kim Džong Una in vulgarnost ameriškega predsednika Donalda Trumpa sta pravzaprav popolno, a nevarno usklajeni. In vendar je Kim v Manilo poslal svojega zunanjega ministra Ri Jong Hoja, ki je imel na zasedanju Aseana nenavadno nalogo: sestati se z vsemi velikimi igralci na korejski šahovnici in jim diplomatsko sporočiti, da diplomacija, kakršno vsiljujejo velike sile, ne deluje na tem grobem terenu.

Ri se je rokoval z južnokorejsko kolegico Kang Kjung Vha in ji povedal, da so ponudbe Seula za dialog neiskrene, vse dokler Seul tesno sodeluje z ZDA pri uvajanju in izvajanju sankcij ter pri vojaških pripravah za napad na Severno Korejo, kakor Pjongjang razume skupne manevre obeh vojska.

Nato se je sestal s kitajskim zunanjim ministrom Wang Yijem in z dostojanstvenim nasmeškom na obrazu poslušal lekcijo velikega brata o tem, da bi morala Severna Koreja zdaj ostati tiho in se ne bi smela odzvati z novo raketo ali bombo na sankcije, za katere je glasovala tudi njena najbližja zaveznica.

Toda članice Aseana je še bolj zanimalo neko drugo vprašanje, ki je prevladovalo na sestanku. Polovica držav iz skupine, v kateri so Brunej, Kambodža, Indonezija, Laos, Malezija, Singapur, Burma, Tajska, Vietnam in Filipini, je s Kitajsko v ozemeljskem sporu v Južnokitajskem morju, vsem desetim pa škodi to, da je čedalje več možnosti za vojaški spopad med Kitajsko in ZDA zaradi pomorskih poti, ki so tudi zanje življenjsko pomemben trgovinski krvni obtok.

Dolgo so usklajevali skupno izjavo in pravzaprav ni bilo težko sestaviti besedila, bilo pa je izjemno zapleteno uporabiti pravo mero ostrine pri ključnem vprašanju: kitajski ekspanziji s sedmimi dograjenimi čermi, med katerimi tri že imajo letalske steze, raketne baterije, radarje in hangarje za vojaška letala.

Kitajska ne dovoli, da bi sploh omenjali te čeri, o katerih trdi, da so znotraj njenih meja, zato je deseterica zunanjih ministrov Aseana lahko samo »poudarila pomen nemilitarizma in samoobvladovanja«, nato pa so skupaj s kitajskim kolegom sprejeli okvire za pogajanja o pravilih vedenja v Južnokitajskem morju. In medtem ko so nekateri govorili o napredku pri ustvarjanju varnostnega mehanizma v globalno pomembni regiji, so drugi prav pri tej točki opozarjali na staro težavo tega bloka. Asean, ki je razcepljen med ameriško varnostjo in kitajskim trgom, ne zmore sestaviti svojih pravil vedenja v svojem morju in jih kratko malo vsiliti Kitajski in vsem drugim, ki tu plujejo. Zato je še zelo daleč od tega, da bi bil zrel. Če si je sploh kdaj zares prizadeval za to.