Avtoritarizem doma odseva tudi v svetu

Odnosi Zahoda z Rusijo se zadnje čase čedalje bolj zapletajo. Rusija postaja, če karikiramo, v očeh zahodnih politikov kriva za vse težave sodobnega sveta. O ukrajinski krizi in odnosu ZDA do Rusije smo se pred dnevi v Ljubljani pogovarjali s Kathleen A. Kavalec, namestnico pomočnika ameriškega zunanjega ministra, odgovorno za odnose z Rusijo.

Kaj je šlo narobe v odnosih z Rusijo, da se nahajamo pred novo hladno vojno?

Nisem prepričana, da smo v novi hladni vojni, so pa odnosi z Rusijo zagotovo nenavadni. Tega si ZDA zagotovo niso niti želele niti niso tega odnosa sprožile. Kot veste, že ves čas poskušamo na novo postaviti odnose z Rusijo in jih usmeriti v pravo smer. A kar se je zgodilo v Rusiji, je tipičen odsev notranje politike na zunanjo, kar se pogosto dogaja v mnogih državah. Trend v Rusiji v smeri večjega avtoritarizma odseva tudi v njeni zunanji politiki. Rusija je izbrala pot, na kateri krepi avtoritarno obliko vladavine. Od leta 2000 do 2010 se je ruska vlada lahko opirala na sadove gospodarskega razvoja, a ko se je gospodarski trend obrnil tudi zaradi padca cen nafte, je vlada težko zagotavljala nadaljevanje gospodarske blaginje. Zato se je ruska oblast odločila, da bo začela promovirati ruski patriotizem in nasprotovati vsemu, kar je prihajalo z Zahoda, še posebno iz ZDA. Zato lahko vidimo nekakšno agresivnost v besednjaku ruskih oblasti, ko gre za odnos do Zahoda. Na žalost, kajti odnos ZDA do Rusije je bil še od padca komunizma enak, in sicer da poskuša Rusijo čim bolj integrirati z Zahodom. Rusijo smo podpirali pri njenem vstopanju v številne mednarodne organizacije in združenja, od G7, IMF, Svetovne trgovinske organizacije …

… povezave z Natom.

Da, vezi z Natom oziroma vzpostavitev sveta Nato-Rusija. ZDA so Rusiji tudi namenile pet milijard dolarjev kot pomoč v tujini za obnovo gospodarstva. Mi smo ves čas spodbujali Rusijo pri njenem razvoju, zato smo zelo razočarani, ko vidimo, kako hodi po drugačni poti. Zdaj smo priča naraščanju pritiska na neodvisne glasove, na opozicijo, tu je še uboj opozicijskega politika Nemcova, pritisk na neodvisne novinarje, uboj novinarke Nadežde Politkovske, vidimo, kako so guvernerji posameznih regij imenovani od oblasti, in ne izvoljeni, veliki pritiski se izvajajo na posameznike in organizacije, ki imajo povezave s tujino. Vse to je nedvomno vplivalo na vsebino odnosov.

Se Rusija spreminja zaradi značajskih lastnosti Vladimirja Putina? Ali ni tudi Zahod naredil nekaj napačnih korakov in prvi stopil na območje ruskega interesa z vsiljevanjem tesnejših stikov z Ukrajino?

Ne, ne sprejemam takšne razlage. Naš pristop je bila podpora demokratičnim procesom v državah, ki so se želele pridružiti skupnosti zahodnih držav, tako kot je to naredila Slovenija, ki je relativno zgodaj postala članica EU in Nata. Torej podpirali smo države, ki so hotele postati članice tega kluba. Nikakor nismo Rusiji hoteli dati moči veta nad željami posameznih držav. Ukrajina je želela skleniti asociacijsko-pridružitveni sporazum z EU, ki ni predstavljal za Rusijo nobene nevarnosti. Če bi lahko ta sporazum ocenjevala z ruske strani, bi lahko tudi Rusiji prinesel nekatere gospodarske prednosti. Toda na žalost so ga jemali kot sporazum, s katerim lahko izgubijo svojo pozicijo moči, kar je s stališča moderne mednarodne politike zelo zastarelo gledanje. Saj veste, da ideja Evropske unije temelji na drugih temeljih, ki so daleč od takšnega načina razmišljanja. EU in Zahod zdaj temeljita na ideji sodelovanja, in ne na ideji nadvlade oziroma kdo ima več moči. A na žalost je takšno razmišljanje v Rusiji še vedno. To je zelo zastarelo gledanje. Ne trdim, da v Rusiji ne obstajajo ljudje, ki vidijo prednosti in koristi gospodarske integracije, ne, kar nekaj ljudi iz njihove gospodarske elite ve, kaj so prednosti gospodarskega sodelovanja z Zahodom.

Pa so gospodarske sankcije, ki jih je Zahod uvedel proti Rusiji, dovolj učinkovite? Zadnje čase se pojavljajo podatki in informacije, da je, denimo, rusko kmetijstvo prav zaradi sankcij napredovalo in dosega dobre rezultate. So sankcije sploh pravi pristop?

Sankcije so učinkovite in so zagotovo imele vpliv na razmere v ruskem gospodarstvu. Vendar je tudi res, da se Rusija po drugi strani spopada s precejšnjim padcem cen nafte, kar je njena krivda, saj ni znala diverzificirati svojega gospodarstva. Pravzaprav je sramota, da dobička od prodaje nafte ni usmerila v razvoj drugih gospodarskih panog. Vprašanje ni toliko, koliko so sankcije vplivale na rusko politiko, pomembnejši so rezultati. Tudi zaradi sankcij so Rusi pristopili k sporazumu iz Minska, kar je po mojem mnenju napredek. V ZDA podpiramo napore Nemčije in Francije za implementacijo minškega sporazuma. Razumemo skrb Rusije, ki želi urediti vprašanje Donbasa in verjamem, da bi bili tudi v Moskvi veseli, če bi rešili ta problem. A se je zgodilo to, da je zdaj odvisno od volje predsednika Putina, kdaj se bo odločil za rešitev problema Donbas. Mislim, da je jasno, kaj je treba storiti. Veliko ljudi je že padlo in še vedno izgubljajo življenje v bojih. Zato je pomembno, da Zahod ohrani enotnost pri vprašanju sankcij proti Rusiji in zahteva spoštovanje norm in dogovorov, ki smo jih vajeni na Zahodu. Dokler dogovor iz Minska ni v celoti uresničen, moramo vztrajati pri sankcijah. Vedeti je treba, da jih je sprejela naša izvršna oblast, in ne kongres. Pripravljeni smo in bili bi zelo veseli, če bi lahko sankcije hitro umaknili, saj si ne nazadnje tudi ameriška podjetja želijo poslovanja z Rusijo brez omejitev. Sankcij zagotovo nismo vpeljali z velikim veseljem, ampak zato, ker želimo Moskvi poslati jasno sporočilo. In ker ga nočemo poslati s pomočjo orožja, raje uporabljamo gospodarska sporočila.

Na zadnjem vrhu EU se je spet pokazalo, da Evropa ni soglasna glede sankcij. Italijanski premier Matteo Renzi je zahteval, naj skupnost spet pretehta učinkovitost ukrepov proti Rusiji. Kako gledate na to?

Vsaka skupnost oziroma zavezništvo držav bo imelo vedno različne poglede na problem. To ni nič posebnega. A v resnici se ni nič zgodilo, nihče ni prekršil dogovora o sankcijah kljub različnim komentarjem in mnenjem Tudi zato, ker Rusija ni dala nobenega znamenja, da ne bo več pomagala separatistom, pred kratkim je v bližino območja okrepila vojaško prisotnost. Morda bi bila razdvojenost v EU večja, če bi Rusi pokazali večjo pripravljenost za rešitev iz krize na vzhodu Ukrajine, a ker tega ni naredila, se je enotnost EU ohranila.

V nekaterih evropskih medijih se da prebrati tudi mnenje, da za implementacijo dogovora iz Minska ni odgovorna zgolj Rusija, temveč da niti Ukrajina ni izpolnila svojih zavez glede avtonomije vzhoda države.

No, to je bolj ruski pogled. Ne smemo pozabiti, kdo je začel spopade, kdo je komu dobavljal orožje in kdo ima možnost podpirati separatiste. To zagotovo ni Ukrajina. Ukrajina je že veliko naredila in je pripravljena spremeniti svojo zakonodajo, in čeprav težko, je kljub nasprotovanju v radi pripravljena narediti korak v to smer. A za to potrebuje zagotovila o varnosti v okviru svojih meja. Razumemo, kako težko bi bilo za Ukrajince, da zdaj spremenijo svojo zakonodajo, a prepričani smo, da jo bodo, ko bodo dobili dovolj trdna varnostna zagotovila.

Mislite, da je vprašanje Krima končano?

Ne, mislim, da bo vprašanje Krima ostalo odprto. Ne smete pozabiti, da je del sankcij povezan s Krimom. In dokler ne bo to vprašanje rešeno, bodo sankcije ostale. Krim ne bo pozabljen, čeprav je to vprašanje veliko bolj zapleteno od Donbasa. In do tega zagotovo ne bomo spremenili stališča.

Toda, realno gledano, težko si je predstavljati, da Krim v prihodnosti ne bo ostal del Rusije.

Spomnim se, ko sem v 80. letih prejšnjega stoletja študirala o Sovjetski zvezi, si je bilo težko predstavljati, da bo razpadla. Lahko si predstavljam veliko scenarijev o razumevanju ureditve vprašanja Krima med Ukrajino in Rusijo.