Azija je še naprej negostoljubna do papežev

Redko se zgodi, da mora papež, kdorkoli od papežev, razlagati in zagovarjati svoje ravnanje pred svetovno javnostjo. Papežu Frančišku, najbolj priljubljenemu med ljudmi, tudi med nekatoliki, se je zgodilo prav to.

Na poti domov iz Bangladeša je novinarjem, ki jih papeži vozijo s seboj, da bi jim pomagali širiti misli in besede, pojasnil, zakaj se ni pogumno javno spopadel z resnico o ljudstvu Rohingja. Zakaj ni bil odločen, kot je bil ob spominu na turški masaker v Armeniji. Niti toliko ne, kolikor je bil papež Ratzinger, ki je večkrat provociral muslimane.

Ob tragediji ljudstva Rohingja, ki beži pred nasiljem v Bangladeš, je – tako se zdi – zaradi strahu pred generali v Burmi utihnila celo slav­ljena in z nagradami ovenčana nekdanja jetnica, mirovnica, zdaj predsednica države Aung San Su Či. Papež se je prilagodil razmeram, njegova siceršnja odločnost in načelnost sta se umaknili realni politiki.

Zakaj Rohingij v Burmi ni javno imenoval?

Ves svet se je razpisal o tem, da papež ni izrekel besede Rohingja, dokler je bil na burmanskih tleh. Ko se je pozneje v Bangladešu vendarle odločil reči bobu bob, pa tudi srečal se je s skupino muslimanskih pregnancev iz Burme, mu še zmeraj niso oprostili. Papeževi podaniki na visokih položajih po svetu, škofi, nunciji in drugi, se namreč z oblastmi v državah, kjer službujejo, tudi zaradi veliko manj odmevnih vprašanj brez zadržkov spustijo v konflikt in zahtevajo, kar so se namenili, papež pa deluje diplomatsko, preudarno.

Že med obiskom v Burmi je svojega šefa vzel v bran njegov uradni govorec Greg Burke. Vatikanska diplomacija ni nezmotljiva, je rekel, lahko kritizirate, kar je bilo izrečeno, pa tudi vse, kar ni bilo, jasno pa je, da papež tudi ob tem vprašanju ne bo izgubil moralne avtoritete.

Vprašanja, ki so jih po odhodu iz Bangladeša papeževi sodelavci položili v usta vatikanistom na letalu, so bila razmeroma provokativna, na videz skoraj napadalna prav zato, ker je hotel Bergoglio pojasniti, da se ni ustrašil, ni se umaknil, ampak je hotel biti vrhunski diplomat, ki hoče komunicirati, ne provocirati, povezovati, ne podirati. Predvsem pa je pastir komaj opaznih katoliških skupnosti na tistem koncu sveta. Prav te so ga v strahu pred preganjanjem prosile, naj se odreče omenjanju Rohingij, najbolj preganjanih državljanov Burme. Katolikov je vsekakor še manj kot Rohingij, muslimanov v Burmi. V Bangladešu so med večinskim muslimanskim prebivalstvom katoliki tudi komaj opazni.

Frančišek je na letalu pojasnil, da se v Burmi ni umikal pred resnico o Rohingjah. Med pogovori z generali in predsednico, je poudaril, so se tudi o Rohingjah jasno pogovorili, ker pa je spoštoval gostitelje, o tem ni javno spregovoril.

Preganjane begunce je sprejel v Bangladešu

Sporočilo, ki sem ga namenil sogovornikom, je vsekakor prispelo na pravi kraj, je zagotovil Bergoglio. Begunskih taborišč tudi v Bangladešu ni mogel obiskati, med drugim tudi zato, ker so bila predaleč, pa tudi gostitelji ne bi bili navdušeni, če bi zahteval obisk pri več kot 600.000 prebežnikih iz Burme. Sprejel pa je skupino Rohingij, zaradi česar se je zgodil celo manjši incident. Ko so mu pregnance pripeljali na oder, so jih hoteli ljudje pregnati, pa se je papež postavil zanje.

Med potovanjem iz Dake v Rim je tudi povedal, da Burma prvotno ni bila mišljena kot cilj sedanje azijske turneje. Želel si je obiskati Indijo, zraven pa še Bangladeš. Pogajanja vatikanske diplomacije z indijsko niso prav stekla, dogovora niso dosegli, zato so Bangladešu dodali Burmo. Bergoglio pa upa, da mu bo uspelo dobiti vabilo v Indijo prihodnje leto. Če bom še živ, bi rad obiskal Indijo od severa do juga, je dodal.

Omenili so mu tudi kritike, ki mu očitajo, da se za njegovim medverskim dialogom skriva evangelizacija, ki vodi k prehajanju v katoliško vero, kar sproža napetosti med verniki različnih religij. Papežev odgovor je bil odločen, prepričljiv pa le za tiste, ki se strinjajo s papežem in ne dvomijo vanj. Evangelizacija ni prozelitizem, jim je odvrnil Bergoglio. Papež je v Bangladešu posvetil nove duhovnike, kar je zmotilo muslimansko večino, ni pa se zgodilo nič konfliktnega.

Poti na Kitajsko (še) ni v načrtu

Nobeno papeško potovanje na Kitajsko ni v načrtih vatikanske diplomacije, je na koncu pojasnil Frančišek in dodal, da si obiska na Kitajskem zelo želi. V vatikanskih muzejih v Rimu imajo razstavo kitajske umetnosti, kitajska cerkev, ki je del rimske, univerzalne, se tudi politično pogaja s kitajskimi oblastmi. Samo počasi, občutljivo in potrpežljivo, korak za korakom bomo lahko kaj dosegli, je poudaril Bergoglio.