Tiskane izdaje
Obstaja več razlogov za to, da se bosta japonski premier Šinzo Abe in ruski predsednik Vladimir Putin danes sestala v Sočiju in ne v Moskvi. Prvi je, da potrebujeta politično zasebnost.
Najbolj zapletena težava, ki kali odnose med Moskvo in Tokiem, še ni zrela za uradno pogajalsko omizje, zato se je bosta državnika najprej pazljivo lotila med neuradnim srečanjem na obali Črnega morja in se začela ukvarjati s podrobnostmi, ko se bosta spet srečala v mestu Nagato na obali Japonskega morja. Gre seveda za Kurilske otoke. Ti spominjajo na rep druge svetovne vojne, ki nikakor ne dovoljuje, da bi se spor končal in spremenil v mirovni sporazum.
Abe bo v Sočiju predstavil Putinu, kaj bi Rusija dobila v zameno, če bi vrnila štiri otoke, ki si jih je prisvojila po japonskem porazu leta 1945. Pogovor o Etorofuju, Kunaširiju (to sta večja otoka severno od Hokaida), Šikotanu in Habomaiju bosta nadaljevala, ko bo ruski predsednik letos obiskal Japonsko. Daleč od prestolnic, je prepričan japonski premier, bosta v ozračju podeželske idile vzpostavila pristnejši odnos, kakor bi bilo mogoče storiti pod žarometi geopolitičnega odra, na katerem ju pozorno opazujejo tudi Američani in Kitajci, ki niso niti najmanj zadovoljni, kadar na njunih obrazih opazijo nasmeh medsebojnega razumevanja.
»Putina potrebujemo
Omenjeni morji sta na prvi pogled preveč oddaljeni od Moskve in njenih strateških interesov, toda ko sta prejšnji petek zunanja ministra Wang Yi in Sergej Lavrov pred novinarji glasno izjavila, da »oba menita, da bi bilo treba spore v Južnokitajskem morju reševati z mirnimi pogajanji med državami, ki so vanje neposredno vpletene«, je bil to znak, da bi lahko Rusija neposredno sodelovala pri projektu deamerikanizacije območja azijskega Tihega oceana.
Wang in Lavrov sta po pogovorih v Moskvi stala tesno drug ob drugem, ko sta povedala, da nasprotujeta načrtom Pentagona, ki bi rad v Južni Koreji namestil protiraketni sistem THAAD (Terminal High-Altitude Area Defense). Če upoštevamo, da bi Rusija lahko (z nasveti in vzpostavljenimi povezavami) pomagala Kitajski tudi pri arbitraži, ki so jo Filipini sprožili v Haagu proti kitajski navzočnosti okoli čeri Scarborough, je jasno, da se Abe zaveda preprostega izračuna. Na eni strani ima japonsko-ameriško, na drugi pa kitajsko-rusko zavezništvo.
Trenutno je rezultat slab za Japonsko, kajti če bo Tokio ostal popolnoma privržen svojemu političnemu varuhu, bo ne samo za vedno ostal brez Kurilskih otokov, ampak se bo znašel tudi v nesimetričnem azijskem trikotniku, v katerem mu bo ameriška podpora bolj malo pomagala pri spoprijemanju z velesilama v neposrednem sosedstvu. Abe zato ve, da mora s Putinom vzpostaviti dobre odnose.
Japonski premier je ta teden odpotoval v Evropo na priprave za srečanje voditeljev držav G7, ki bo konec meseca v japonskem mestu Šima. Obiskal je Italijo, Francijo, Belgijo, Nemčijo in Veliko Britanijo, turnejo pa končal v Rusiji ter tako hotel poudariti, da je zanj klub najpomembnejših držav še naprej skupina G8. Kljub priporočilom iz Washingtona, naj se izogne Putinu, je Abe z velikimi pričakovanji postavil na dnevni red srečanje v Sočiju, odnose z Rusijo pa še očitneje umaknil od ameriških pritiskov.
Kanclerkin predlog
Celo ko mu je kanclerka Angela Merkel med večerjo v Berlinu predlagala vstop Japonske v Nato in obljubila, da bo za to osebno lobirala pri britanskem kolegu Davidu Cameronu in francoskem predsedniku Françoisu Hollandu, je Abe izjavil, da bo o tem še razmislil. Za zdaj noče dražiti Putina in mu prinaša predlog v osmih točkah, o krepitvi sodelovanja pri energetiki, razvoju pristanišč in letališč, posodabljanju urbane infrastrukture, gradnji supersodobnih medicinskih središč, rešitvah za vodovod in kanalizacijo ter odpiranju ruskega Daljnega vzhoda za japonske naložbe. Je kdo izgovoril besedo »sankcije«? Abe jo je izpustil nekje med številnimi argumenti, zakaj mora z Rusijo vzpostaviti tesne odnose. In to takoj zdaj.
Japonskemu premieru se očitno ne zdi pomembno, da bo v Sočiju in pozneje verjetno tudi v Nagatu proces vračanja Severnih ozemelj pod japonsko oblast komaj kaj napredoval. Putin je zanj pomemben kot nevtralen dejavnik v Vzhodno- in Južnokitajskem morju ter kot dejavni partner v gospodarski galaksiji. Prav tako ni zelo pomembno, ali bo Abe med srečanjem voditeljev skupine G7 odkrito lobiral za odpravo sankcij in vrnitev Rusije v ta klub. V azijskih trikotnikih je vedno najpomembnejši izračun. Če bo Tokio ponudil Moskvi dovolj, da se bo nekoliko ohladila v podpiranju kitajske ekspanzije v bližnjih morjih, bo vse drugo samo prazna načelnost.
