Tiskane izdaje
Potem ko je burmanska vlada zanikala sleherno krivdo za tragedijo beguncev v čolnih, ki jih skorajda vse države Jugovzhodne Azije odganjajo od svojih obal, so s Filipinov v torek napovedali, da bodo sprejeli nekaj tisoč teh nesrečnikov in jim ponudili zatočišče, tako kot določa konvencija ZN, ki jo je podpisala tudi ta država.
»Tudi v prihodnje si bomo z vsemi močmi prizadevali, da bi rešili čim več življenj,« je izjavil Herminio Coloma, predstavnik za tisk predsednika Benigna Aquina. »Filipini so 'ljudem iz čolnov' ponudili človekoljubno pomoč tudi v sedemdesetih letih,« je še dodal, pri čemer je imel v mislih Vietnamce, ki so bežali iz svoje države po koncu vietnamske vojne leta 1975 in nato še dolgi dve desetletji, in to tako, da so poskušali v ladjicah in čolnih pripluti na obalo katere od okoliških držav. Statistični podatki UNHCR kažejo, da so do leta 1997 v begunska taborišča Jugovzhodne Azije in Hongkonga namestili več kot 839.000 ljudi. Zgolj ugibamo lahko, koliko jih je umrlo na poti do teh zatočišč.
Vsako stoletje ima svoje begunce in pravzaprav bi lahko po njihovi etnični in verski pripadnosti ter vzrokih, zaradi katerih so se odpravili na to nevarno potovanje, opisali obdobje, ki ga je obarvala njihova tragedija.
Tako so bila v prejšnjem stoletju morja okoli držav Jugovzhodne Azije polna nesrečnikov, ki so bežali pred kaznijo povojne vietnamske vlade, predvidene za vse, ki so sodelovali z južnovietnamsko vlado v Sajgonu. Ko je leta 1979 izbruhnila vojna med Vietnamom in Kitajsko, je iz države zbežalo večje število pripadnikov kitajske manjšine Hoa. Pogosto so na morje odpluli ponoči, nato pa so dolge dneve ali celo tedne pred katerim od pristanišč čakali na odločitev, ali jih bodo napotili v taborišča, kjer so pogosto vladale za ljudi nesprejemljive bivalne razmere, ali pa jih bodo poslali na odprto morje, med pirate, neurja in bolezni.
Nesrečna kombinacija: revščina in islam
Tudi konec 20. stoletja so zaznamovale ladje in pogosto kontejnerji, polni kitajskih beguncev, ki so komajda okusili sadove reform v lastni državi, a kaj hitro spoznali, da bodo ti zanje še predolgo ostali kisli. Tovorna ladja Golden Venture je z 286 kitajskimi begunci in 13 člani posadke plula več kot štiri mesece, preden je 6. junija 1993 nasedla pred newyorškim Queensom. Deset potnikov je utonilo, ko so poskušali priplavati do »obljubljene dežele« in zaprositi za azil. Vsi drugi so se dolga leta selili po priporih in zaporih. Nekateri so ostali v ZDA, nekaj so jih sprejele države Latinske Amerike.
In zdaj po Južnem kitajskem morju znova plujejo ladje, polne ljudi. A na teh ladjah skorajda ni več ne Kitajcev ne Vietnamcev. Ti namreč zdaj zlahka dobijo potni list, če hočejo odpotovati iz svoje države, poleg tega pa gledajo televizijo in vedo, da je povsod drugod prav tako težko kot pri njih doma.
Potniki na teh strah vzbujajočih ladjah so zdaj v glavnem pripadniki ljudstva Rohingja, ki nima svoje države in ki jih noče nobena država. Zaradi tega se jih je več deset tisoč napotilo iz Burme in še nekoliko manj iz Bangladeša, da bi pobegnili pred revščino in pregoni. Revščina in islam – to je najbolj nesrečna kombinacija 21. stoletja, pred katero je obmolknila celo dobitnica Nobelove nagrade za mir Aung San Su Kji, tako da se je predstavnik za tisk njene Nacionalne lige za demokracijo šele v ponedeljek oglasil s trditvijo, da »čeprav niso sprejeti kot državljani, se jih ne more kar tako vreči v reko ali potisniti v morje«.
»Tudi oni so ljudje,« je dejal Njan Vin, »tudi zanje veljajo človekove pravice.«
Celo predsednik večinsko budistične Burme Thein Sein osebno ni ničesar izjavil o begunski krizi, njegov vodja kabineta Zav Htaj pa je krivdo prevalil na tiste »korumpirane funkcionarje, ki se ukvarjajo s preprodajo ljudi«, in na tiste države, ki dovoljujejo, da se ladje s pripadniki ljudstva Rohingja spreminjajo v »plavajoče krste«. Tega, da jim burmanska oblast noče odobriti državljanstva, statusa ali kakršne koli že zaščite pred vsesplošno diskriminacijo, ni prepoznal kot glavnega vzroka za njihov beg.
A celo če se na nekoga prevali krivda za trpljenje in smrt številnih pripadnikov ljudstva Rohingja, to še ne pomeni, da so vsi drugi nedolžni. Tajska vojaška hunta je odkrito izjavila, da »nima proračunskih sredstev za pomoč ilegalnim priseljencem«. Malezijski funkcionar, ki ima na skrbi imigracijo, se je vprašal: »Kaj pričakujete od nas? Ne moremo jim dopustiti, da kar tako preplavijo obale!« Indonezija je ugotovila, da je »že dala več, kot bi morala dati«, saj ni podpisnica konvencije o beguncih iz leta 1951, a jih je kljub temu sprejela 1500. Iz Singapurja so sporočili, da ne morejo sprejemati beguncev, ker so »majhna država«. In krog je sklenjen. Vsa čast Manili. Vsi drugi pa bi se morali globoko zamisliti vsakič, ko v imenu svoje vere, etike ali politične kampanje omenijo človečnost, ki so se ji pravkar izneverili.
