Tiskane izdaje
Sestanek med tvorcem kitajskih reform Deng Xiaopingom in vodjo sovjetske »perestrojke« Mihailom Gorbačovom ni potekal povsem gladko. Na pekinškem Trgu nebeškega miru se je tistega dne zbralo več sto tisoč ljudi, ki so zahtevali demokracijo, in Dengu ni niti najmanj ugajalo geslo: »Tisto, kar je danes Sovjetska zveza, bo jutri Kitajska.«
To je bilo maja 1989 in voditelja sta se takrat srečala prvič in zadnjič. Deng se je bližal 85. rojstnemu dnevu in ruski diplomati, ki so bili prisotni na srečanju, so povedali, da se je s težavo spomnil enega od pogojev za normalizacijo odnosov med Pekingom in Moskvo. Po njihovih besedah je Gorbačov na koncu vprašal sodelavce, kaj mu je pravzaprav hotel povedati njegov kitajski sogovornik, na koncu pa so vsi skupaj ugotovili, da staremu revolucionarju niti počasi uhajajo iz rok.
Kitajski prevajalec, ki se med pogovorom ni niti za hip oddaljil od svojega voditelja, se še danes spominja, da je Deng po sestanku potihoma izrekel svoje mnenje o Gorbačovu. »Ta človek je videti pameten, a je v resnici zelo neumen.«
To je bila zgodovinska točka, na kateri sta se Rusija in Kitajska razšli, kajti ko je nekaj tednov po srečanju s poslednjim sovjetskim predsednikom Deng vojski ukazal, naj strelja na prodemokratične demonstrante, je Gorbačov popeljal svojo državo naprej po poti demokratizacije, razpada in osiromašenja. Čeprav je nato še dolgo prevladovalo prepričanje, da je demokracija neizbežen rezultat zviševanja življenjske ravni in razvoja svobodnega trga in da so jo na Kitajskem zgolj preložili, ne pa tudi zavrgli, je z današnjega zornega kota videti, kot da demokracija v tej deželi pravzaprav nikoli ni imela možnosti. Pa je v resnici tako?
Ko se je sredi osemdesetih let Deng Xiaoping pogajal s takratno britansko premierko Margaret Thatcher glede vrnitve Hongkonga pod kitajsko oblast, je redkokdo na Kitajskem dvomil o tem, da bosta vključitev nekdanje britanske kolonije in združitev s Tajvanom možni, če se »matična država« ne bo razvila v določeno obliko demokracije. Takrat je bilo to le še vprašanje časa in kitajski intelektualci so z odkritim negodovanjem zavračali opozorila nekaterih zahodnih opazovalcev, češ da je v državi z več kot milijardo prebivalcev demokracija nemogoča (protiargument je bila zanje Indija).
Ko jim je kdo omenil civilizacijski determinizem in jih opozoril, da je imela njihova država v svoji dolgi zgodovini vedno centralizirano ureditev z absolutističnim vladarjem na čelu ali da je že Konfucij zahteval popolno podrejenost vseh članov družine očetu, državljanov in uradnikov pa vladarju, so kitajski liberalci odgovarjali s trditvijo, da so tudi Rusi imeli carje in potem Stalina, a so se nato kljub temu postavili za Gorbačova in zgodovino zavestno obrnili v novo smer.
Zdravilo proti korupciji
Celo za strogega Zhu Rongjija, ki je opravljal premiersko dolžnost od leta 1998 do 2003, so bile svobodne volitve vprašanje časa, demokracija pa zaželeno zdravilo proti korupciji. Še leta 2010 je akademija znanosti pripravila analizo, v kateri je bilo navedeno, da bo Kitajska zgradila »demokratično politično civilizacijo« nekje do leta 2040, kar je skoraj desetletje pred koncem stoletnega kroga, o katerem je bil Deng prepričan, da se mora skleniti leta 1949, da bi se lahko uresničila družbena, ekonomska in politična preobrazba.
Ves ta čas je na Kitajskem potekala razprava o tem, ali je demokracija sad določene stopnje gospodarske razvitosti ali pogoj za nadaljnjo rast gospodarske moči. Primer Sovjetske zveze je bil poleg tega za kitajske liberalce zelo spodbuden do leta 1991, za kitajsko partijsko vodstvo pa strah zbujajoč od trenutka razpada, prihoda Vladimirja Putina in začetka procesa, ki ga je neki ameriški analitik poimenoval »pragmatična reimperializacija«.
Načrti uničevanja ideoloških tekmecev, ki jih je odkrito izoblikoval ameriški geostrateg Zbigniew Brzezinski, so na Kitajskem neposredno vplivali na ugašanje želje po političnih reformah, ki bi vodile h krepitvi regionalizma. Ker je hkrati zahodni kapital pravzaprav užival v kitajskem protidemokratičnem vzdušju, v katerem so odpravili neodvisne sindikate, kar je znižalo ceno delovne sile in utišalo vsa opozorila glede kršenja človekovih in delavskih pravic, na koncu ni bilo več logično, da bi v tej državi še naprej dvigovali zastavo demokracije. Kitajski gospodarski modreci so igrali na karto kratkoročne učinkovitosti in dolgoročne samozadostnosti, v tem spektru barv pa so postajale velike spremembe političnega sistema postopoma vse bolj sive in neprivlačne.
Ko sta se v ponedeljek Vladimir Putin in kitajski namestnik premiera Zhang Gaoli udeležila slovesnega varjenja prve cevi novega plinovoda, ki bo plinsko polje Čajadin v vzhodni Sibiriji povezal s kitajskimi porabniki, je bil to še en pečat na kitajsko-rusko sorodnost pri izbiranju politične poti skozi postdemokratično obdobje. Kitajska je tudi tako dala vedeti, da ne namerava razmišljati o sankcijah proti Rusiji, in to ne glede na to, kakšen bi bil povod. Dogajanje v Ukrajini je le še en razlog za to, da partijsko vodstvo v Pekingu odkrito zavrne sleherni liberalizem, ki bi dal kitajskim obrobnim območjem celo najmanjši prostor za secesionizem.
»Nismo imeli
Pa vendar na Kitajskem še dolgo ne bo demokracije, in to že zato, ker prevladuje prepričanje, da bi lahko ta ogrozila ne le politično trdnost, temveč tudi narodnostno enotnost, s tem pa tudi ozemeljsko celovitost. Ko se je bivši zunanji minister Li Zhaoxing kot posebni odposlanec kitajskega predsednika udeležil pogreba ameriškega predsednika Ronalda Reagana, se je po naključju znašel iz oči v oči z Gorbačovom. »Zelo sem počaščen,« je dejal Li, »vendar moram izkoristiti priložnost in vas vprašati nekaj, kar si želimo vedeti jaz osebno pa tudi številni moji prijatelji na Kitajskem: kako se je lahko zgodilo, da je tako na hitro razpadla tako močna socialistična država, kot je bila Sovjetska zveza? Kaj je bil glavni vzrok za to?«
Li Zhaoxing v spominih piše, da je Gorbačov malce počakal, nato pa dejal: »Lahko vam odgovorim samo takole: mi nismo imeli Deng Xiaopinga.«
