Tiskane izdaje
V zgornjem domu japonskega parlamenta so prejšnji teden prevladovali govori, ki so presegali okvir običajnih hladnokrvnih razprav. Razprava je trajala več sto ur in slišati je bilo ostre besede in povišane glasove. Poslanci so se v nekem trenutku celo zapletli v pretep.
Kljub temu so nazadnje tudi v »domu svétnikov« izglasovali zakon (spodnji dom ga je odobril že julija), ki japonskim vojakom omogoča sodelovanje pri vojaških operacijah zunaj državnih meja. Dežela vzhajajočega sonca se je tako prvič po koncu druge svetovne vojne vojaško oddaljila od svoje mirovniške ustave ter tako povzročila vihar na domačem in mednarodnem odru.
Pred stavbo dieta se je zbralo nekaj deset tisoč demonstrantov, ki jih je popolnoma podpirala opozicija pa tudi državljani, zaskrbljeni nad prihodnostjo mirovništva, ki so ga v tej državi skrbno ohranjali več desetletij. Iz prestolnic sosednjih držav so prihajale diplomatske note z opozorili, da ta odločitev, kakor je poudarilo kitajsko obrambno ministrstvo, »nasprotuje težnjam dobe, ki zagovarja mir, razvoj in sodelovanje«. Priljubljenost premiera Šinza Abeja se je zmanjšala in zdaj ga podpira samo še 40 odstotkov ljudi (47 odstotkov jih odkrito nasprotuje njegovi politiki), kar 54 odstotkov vprašanih v Nikkeijevih anketah pa je nasprotovalo varnostnim zakonom.
Kljub temu so jih sprejeli, kakor da bi bilo to najpomembnejše poslanstvo Abejeve vlade, saj je bil premier pripravljen za to poslanstvo zelo veliko žrtvovati. Zato se je takoj pojavilo vprašanje, zakaj je tako. Je ustvarjanje »normalne Japonske« Abejeva osebna obsedenost, za katero je pripravljen izgubiti zaupanje volivcev? Ali pa je premier prepričan, da bo tako zapolnil velik prepad v japonski družbi?
Po novem zakonu je treba izpolniti tri pogoje, da bi japonsko vojsko lahko poslali na bojišče zunaj državnih meja. Prvi je napad na Japonsko ali na katerega od njenih zaveznikov, in to bi moral biti napad, ki bi ogrožal obstanek Japonske in varnost njenih ljudi. Drugi pogoj določa, da morajo biti izčrpana vsa druga sredstva, s katerimi se je mogoče upirati napadu in zagotoviti obstanek naroda. Tretji določa, da mora država, če že uporabi orožje, to storiti v okviru nujnega minimuma.
Nič nenavadnega ni, da je opozicija takšne besede označila za preveč »ohlapne«. Kaj pomeni »ogrožati obstanek Japonske«? To bi lahko bila teroristična grožnja, so trdili nasprotniki zakona, hkrati pa bi lahko bila tudi domnevna nevarnost, ki je od daleč videti zelo nejasna in bi jo bilo mogoče izkoristiti kot razlog za začetek nove »preventivne vojne«. In kaj pomeni »nujni minimum«? To bi lahko bilo streljanje v zrak, lahko pa tudi uporaba najbolj uničujočega orožja, ki ga ima Japonska na voljo, če bi nekdo v vojaškem vodstvu presodil, da ima sovražnik dolge in ostre zobe.
Padanje ovir
Če je padla ta ovira mirovništva, se je vprašala Kitajska, kdo lahko zagotovi, da ne bodo padle tudi ovire, ki so do zdaj preprečevale Japonski, da bi izdelala atomsko bombo, za katero ima dovolj materiala in znanja. Zagovorniki militantne »normalizacije« morajo dobiti samo še zeleno luč iz ZDA (s posredovanjem Washingtona pa še Mednarodne agencije za atomsko energijo na Dunaju) in umiriti radikalni del svoje protijedrske javnosti, da bi vzhodna Azija v trenutku dobila še eno jedrsko silo.
Varnostni zakon so v Tokiu izglasovali nekaj dni pred odhodom kitajskega predsednika na uradni obisk v Washington. Abe je očitno presodil, da ni veliko možnosti, da bi se Xi Jinpingu in Baracku Obami uspelo dogovoriti o veliki geostrateški idili. Razmere v daljnovzhodnih morjih bodo gotovo med najpomembnejšimi vprašanji, ki jih bosta obravnavala, vendar bo ameriškega predsednika bolj skrbel kitajski načrt dograjevanja čeri in širitve pomorskega območja kakor obujanje japonskega bojevniškega duha. ZDA so navsezadnje največji zmagovalec po sprejetju novih zakonov, saj ne gre samo za to, da bi morala Japonska zaradi novih zakonov priskočiti na pomoč, kadarkoli bi bila ameriška vojska napadena, ampak tudi za to, da se bodo v novih razmerah odprli do zdaj neuporabni kanali za trgovino z vojaško opremo. Skratka, za ZDA je to vsestranski dobitek. Vsak poskus kitajskega predsednika, da bi pri ameriškem kolegu vzbudil zaskrbljenost zaradi posledic japonske militarizacije, se bo vrnil nazaj kakor bumerang. Obama bo namreč od Kitajske zahteval, naj svoji sosedi ne daje razlogov za uporabo vojske. Japonska vsaj za zdaj z nikogaršnjega zornega kota – razen seveda pekinškega – ne velja za najpomembnejšega krivca za napetosti v Vzhodno- in Južnokitajskem morju.
Tudi če zanemarimo moralno odgovornost za ohranitev miru v vzhodni Aziji, so razmere nevarne že zato, ker je bil Abe pripravljen vložiti toliko političnega kapitala v obujanje možnosti za uporabo vojske ravno zaradi vseh dosedanjih napak japonske diplomacije, ki ji ni uspelo zagotoviti koščka neba svojemu vzhajajočemu soncu niti z obilnimi finančnimi in gospodarskimi ponudbami. Japonska je Kitajski, denimo, tri desetletja in pol (odkar sta državi obnovili diplomatske stike) dajala 1,2 milijarde dolarjev letne pomoči zaradi medvojnega trpljenja, saj je Peking privolil, da za to trpljenje ne bo zahteval vojne odškodnine. Toda protijaponsko razpoloženje je kljub temu preplavilo kitajsko zunanjo politiko in medsebojni odnosi so zdaj na najnižji točki, odkar je Mao Zedong med srečanjem s tedanjim premierom Kakueijem Tanako leta 1972 napovedal, da je treba začeti gledati v prihodnost.
Japonska diplomacija ni bila uspešna niti pri odnosih z Rusijo, s katero se je bil Tokio sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja pripravljen finančno dogovoriti o vračilu Kurilskih otokov. Zdi se, da je za vedno minil trenutek, ko bi bilo to vprašanje mogoče rešiti z gospodarskimi sredstvi. Letos je več ruskih ministrov obiskalo štiri sporne otoke, in čeprav je Tokio opozarjal, da bi takšna dejanja lahko škodila pripravam na obisk predsednika Vladimirja Putina na Japonskem, je na enega od njih letos poleti prišel tudi premier Dmitrij Medvedjev. In ko je politična bližina med Pekingom in Moskvo začela veljati za nekakšen odgovor na poskuse Zahoda, da bi kaznoval Rusijo zaradi Ukrajine, Kitajsko pa zaradi Južnokitajskega morja, je bil to za Japonsko še en znak, da mora dejavno poskrbeti za svojo varnost.
Kako se bo nadaljeval boj za japonsko dušo, bo v prihodnje odvisno od marsičesa. To, da mora Japonska stopiti čez prag svojih otokov, dokazuje že podatek, da je letos število njenih prebivalcev, starejših od 80 let, preseglo rekordno številko 10 milijonov, kar pomeni, da se v deželi osivelih glav krči trg z mladimi potrošniki. Koliko bo pri tem mir veljal za krhko pridobitev izrabljenega mirovništva, bo odvisno tudi od japonskih sosedov. Nihče od njih ne more več potisniti dežele vzhajajočega sonca globlje v militaristični mrak.
