Bledi spomini na zgodovinske mejnike

Danes mineva 25 let od takrat,­ ko je baletna predstava Labodje jezero, ki so jo zjutraj državne televizije predvajale namesto običajnega programa, prebivalcem tedaj še obstoječe Sovjetske zveze zlovešče napovedala, da se je v državi nekaj zgodilo.

Kmalu nato so jim sporočili, da njihov voditelj Mihail Gorbačov »iz zdravstvenih razlogov« ne more biti več na čelu države, oblast pa da prevzema »banda osmerice«, kakor je ljudstvo poimenovalo pučiste iz zloglasnega državnega odbora za izredne razmere (GKČP).

Državni udar ni dolgo trajal. Devetnajstega avgusta zjutraj so bili prebivalci o njem obveščeni, dva dni kasneje pa se je »bolni« Gorbačov že vrnil z »zdravljenja« na Krimu v Moskvo, kjer je spet prevzel oblast. A ne za dolgo. Kakor je pred dnevi avtor glasnosti in perestrojke povedal za rusko agencijo Tass, je bil spodleteli puč glavni razlog, da nekdanje sovjetske republike niso več hotele ostati v skupni državi. Ko te ni bilo več, tudi sam ni imel več komu vladati, vodenje že samostojne Rusije pa je prevzel glavni zvezdnik upora proti pučistom Boris Jelcin, ki se je proslavil z govori množici s kupole vojaškega tanka.

Čeprav je zadnji sovjetski voditelj še vedno razočaran, ker se je proces proti pučistom kasneje ustavil, duma pa jim je dala celo amnestijo, je še vedno prepričan, da je najpomembnejši nauk takratnih dogodkov ta, da »so prevrati in nasilni poskusi iztiriti državo s poti normalnega razvoja nedopustni«.

»Ena največjih geopolitičnih katastrof«

Vsi njegovi rojaki o tem dogodku, ki je po besedah Jelcinovega naslednika Vladimirja Putina sprožil »eno od največjih geostrateških katastrof« prejšnjega stoletja, nimajo takšnega mnenja. Po izsledkih nedavne javnomnenjske raziskave moskovskega centra Levada bi danes šlo le še 16 odstotkov Rusov na ulice, da bi tako kot pred 25 leti branili »demokracijo«.

Za več kot tretjino vprašanih je takrat to bil zgolj boj za oblast, le 8 odstotkov pa je menilo, da je bila to »zmaga demokratične revolucije, ki je končala vladavino komunistične partije«. Za 30 odstotkov Rusov je bil to zlasti »tragičen dogodek«, kar 40 odstotkov je prepričanih, da je po njih država krenila v napačno smer, 33 odstotkov pa meni, da je ubrala pravo pot.

Slab spomin na zgodovinske dogodke

Zanimiv je tudi odnos Rusov do pučistov. Vsi nimajo mnenja o njih ali ne poznajo stvari, med ostalimi pa imajo organizatorji takratnega državnega udara več podpornikov (15 odstotkov) kot nasprotnikov (13 odstotkov). Od tistih, ki so imeli odgovor na vprašanje, ali bi bilo bolje, če bi državni udar uspel, je 16 odstotkov odvrnilo, da bi bilo boljše, če bi pučisti zmagali, za 19 odstotkov vprašanih bi bilo slabše, 23 odstotkov pa je reklo, da bi bilo zdaj njihovo življenje enako ne glede na to, kdo bi takrat zmagal. Sicer pa je raziskava centra Levada pokazala, da se komaj polovica Rusov spominja, kaj se je dogajalo pred četrt stoletja. Dva odstotka vprašanih je bilo prepričanih, da se je takrat pripetilo nekaj drugega, 48 odstotkov pa je odgovorilo, kako se ne spomnijo, da bi se takrat dogajalo karkoli posebnega.

Ruse pogosto sprašujejo o njihovem odnosu do dogodkov izpred četrt stoletja. Zadnja anketa je pokazala, da se njihove simpatije do pučistov celo zmanjšujejo. Po besedah Leonida Bizova s sociološkega inštituta pri ruski akademiji znanosti se ljudje neradi spominjajo svojih zgodovinskih napak, zato zgodovinski spomin prebivalcev peša, tega, kdo so bili pučisti, pa niti ne vedo več dobro.

»Politika je stvar elit«

»Po mnenju številnih je v dolgoročni perspektivi kot rezultat zmage nad pučisti nastal sedanji režim, ki je zelo priljubljen. Tudi na televiziji lahko slišite izjave, kako Jelcin ni bil zares dober, a mu lahko vse oprostimo, ker je za naslednika izbral Putina,« je Bizov povedal za ruski časnik Kommersant. Razumljivo je, da večina Rusov nima pojma o poskusu državnega udara izpred četrt stoletja, pravi njegov sociološki kolega s sklada za politično raziskovanje Indem Vladimir Rimski. Te stvari ljudi ne zanimajo, ker je po njegovih besedah »politika za večino državljanov stvar elit, ne pa navadnih ljudi«.