Bližnji vzhod bo pod Trumpom ostal središče globalnega vrenja

Bližnji vzhod je že desetletja ena najbolj občutljivih in »intenzivnih« točk v ameriški zunanji politiki in tudi globalni dediščini ameriških predsednikov. Barack Obama za seboj pušča pogorišče velikega ognja, ki ga je z invazijo marca 2003 prižgala administracija Obamovega predhodnika Georgea W. Busha. Obami bližnjevzhodnega ognja ni uspelo pogasiti. Nasprotno. Po večinoma proslulih arabskih revolucijah se je ogenj razširil po velikem delu Bližnjega vzhoda in severne Afrike, novi ameriški predsednik Donald Trump pa se bo, posledično, moral soočiti s skoraj nerešljivimi konflikti in novo geostrateško realnostjo, v kateri Združene države še zdaleč niso več gigantska sila, ki ji nič ne more do živega.

Trenutno se v vzhodnem Sredozemlju nahaja več ruskih vojaških ladij, ki čakajo na ukaz za začetek obstreljevanja vzhodnega Alepa. Po dolgih mesecih, ko so ga oblegale režimske sile in bombardirali ruski in režimski bombniki, je uporniški del največjega sirskega mesta tik pred padcem. Eden od razlogov, zakaj vzhodni Alep še ni padel, je bilo tudi ameriško-rusko diplomatsko taktiziranje, v katerem si ne ena ne druga stran ni hotela privoščiti koraka preveč. Rusija je spretno izkoristila ameriško strateško umikanje z Bližnjega vzhoda, kjer je Washington izgubil vojne, milijarde in velik del svoje strateške moči ter, predvsem, ostankov moralne kredibilnosti. Moskva je v Siriji tako rušilno delovala le, ker na terenu tako rekoč ni imela pravega nasprotnika − s Hillary Clinton, »vojno predsednico«, bi ga dobila. Z Donaldom Trumpom, za katerega je navijal velik del Rusije, ga najverjetneje ni. Za to gre pričakovati, da bo vzhodni Alep − ob siloviti človeški tragediji − kmalu padel, za tragedijo civilnega prebivalstva pa bodo vsaj toliko kot režim predsednika Bašarja al Asada in Vladimir Putin krive tudi Združene države.

Sirski problem iz pekla ni edino nerešljivo vprašanje, s katerim se bo moral soočiti »notranjepolitični predsednik« Trump. Ofenziva na Mosul je v polnem teku – na severu Iraka ameriške sile (in interesi) igrajo izjemno pomembno vlogo, Trump pa je v predvolilni kampanji večkrat napovedal popolno uničenje Islamske države. To je bila seveda le puhla retorika: razmere in razmerja na terenu so že davno ušli izpod nadzora. Bitka za Mosul bo dolgotrajna. Ne bo se končala z mirom, pač pa z novimi (starimi) konflikti, denimo s širitvijo sunitsko-šiitske vojne, izbruhom iraško-kurdskih sovražnosti ter dokončno destabilizacijo Turčije, sicer poleg Saudske Arabije najbolj umazane igralke v regiji in tesne zaveznice vseh republikanskih predsednikov, ključne zaveznice Združenih držav. Tu je še pozabljena vojna v Jemnu, ki je poleg sirske »svetovne vojne« temeljno bojišče Saudske Arabije in Irana, v kateri je bila vloga Washingtona do zdaj zelo pomembna. Zelo podobno, denimo, velja za Libijo, padlo državo.

Nerešeno ostaja tudi jedrno vprašanje vseh bližnjevzhodnih konfliktov. Izraelsko-palestinsko vprašanje v času prihajajoče Trumpove vladavine ne bo dobilo odgovora v »rešitvi dveh držav«. Skrajno desničarska vlada v Izraelu se veseli Trumpove zmage. Benjamin Netanjahu se z Obamo ni dobro razumel, pa čeprav zaradi svoje ekspanzionistične in rasistične politike ni bil deležen nikakršnih sankcij. Agresivni Izrael v Trumpu dobiva primernega sogovornika. Bližnji vzhod bo tudi pod predsedniško taktirko Donalda Trumpa še naprej središče globalnega vrenja.