Bo Facebook izgubil svoj ugled?

»Že devet let je naša naloga povezovati svet,« je pred tremi leti zapisal Mark Zuckerberg na svojem facebooku. »Povezali smo že več kakor milijardo ljudi, toda če bi radi, da se nam jih pridruži še pet milijard, moramo najprej rešiti precej večjo težavo: velika večina človeštva nima dostopa do interneta.«

Zuckerberga danes skrbi predvsem 1,4 milijarde Kitajcev, ograjenih z Velikim požarnim zidom. Več kakor 700 milijonov jih je pogosto na internetu, vendar nimajo dostopa do facebooka. In ker je popolnoma jasno, da »naloga povezovati svet« ne bo uresničena, če tako velik del človeštva ne bo preskočil ograje in skočil v najambicioznejše družbeno omrežje našega časa, se zdi, da se je Zuckerberg odločil, da se bo sam postavil nad načelo svobodnega sporazumevanja ter se prilagodil zahtevam komunistične partije in zakonom LR Kitajske, ki od vseh tujih internetnih podjetij zahtevata, naj sprejmejo neizogibno cenzuro.

Pripravljen na kompromis

Vse odkar je New York Times (NYT) pred desetimi dnevi objavil, da Facebook pripravlja program, ki bi na nekaterih posebnih zemljepisnih območjih brisal del vsebine, objavljene v omrežju, so Zuckerbergova prizadevanja, da bi čim bolj tekoče govoril kitajsko, pogosti obiski v Pekingu in celo – kakor pravijo govorice – njegova prošnja, naslovljena na kitajskega predsednika Xi Jinpinga, naj izbere ime za njegovo hčer, pridobili zelo konkreten, tržni pomen. Zuckerberg navsezadnje nikoli ni niti skrival svojega zanimanja za kitajski trg, in ko je zaposlenim, kakor piše NYT, povedal, da je bolje biti »del spodbujanja pogovarjanja, čeprav še vedno ne gre za popolno pogovarjanje«, kakor stati ob strani, je bilo jasno, da je pripravljen skleniti kompromis.

Orodje za nadziranje sporazumevanja na facebooku bi moralo Zuckerbergovo podjetje zaupati lokalnemu partnerju, zato bi cenzuriranje opravljali Kitajci. Glede na to, da je bil vzrok za blokiranje delovanja tega družbenega omrežja v kitajskem kibernetičnem prostoru leta 2009 upor v Urumqiju, glavnem mestu avtonomne pokrajine Xinjiang, in poskusi ujgurskih separatistov, ki so hoteli spremeniti facebook v sredstvo za povezovanje in organiziranje svojega gibanja, je tudi zdaj mogoče pričakovati, da Peking ne bo zadovoljen samo z vzpostavitvijo nadzora nad uporabniki tega omrežja znotraj kitajskih meja. Tako kakor kitajski cenzorji to počnejo s SIM-karticami, ki jih nadzirajo ne glede na to, ali se uporabljajo v Pekingu ali Berlinu, tako bodo tudi od Facebooka pričakovali, da bo umikal sporočila in vsebine kitajskih uporabnikov po vsem svetu.

Kitajska komunistična partija uspešno ostaja na oblasti dolgih 25 let po razpadu socialističnega bloka v Evropi prav zaradi nadzora nad vodoravnim povezovanjem državljanov. Kadar skupina delavcev na jugu države pripravi stavko zaradi okrnjenih pravic, nizkih plač ali slabih delovnih razmer, ni nič narobe, če se druga skupina delavcev zaradi podobnih razlogov dvigne na noge na severu, vzhodu ali zahodu države, vse dokler se ne začneta sporazumevati med seboj, saj bi to omogočilo organiziranje gibanja. Kitajsko partijsko cenzuro bi si lahko danes predstavljali kot velikanske škarje za pravočasno rezanje niti, ki bi morda lahko povezale državljane v interesne skupine. Toda to hkrati pomeni, da sta poslanstvi, ki jih imajo kitajski cenzorji in Zuckerberg, pravzaprav nezdružljivi.

Etika zagovarjanja vrednot

Zato vsi poznavalci kitajskih razmer menijo, da bi bil skok Facebooka čez ognjeni zid enako neuspešen, kakor je to veljalo tudi za vse druge tuje družbene medije. V kitajskem kibernetičnem prostoru se niso uveljavili ne Google, ne Instagram, ne WhatsApp, ne Twitter opozarja Clay Shirky, strokovnjak za globalna omrežja in avtor knjig o vplivu interneta na družbo. »Celo Applu ni uspelo obvarovati svojih spletnih storitev pri prodaji luksuznih izdelkov, pri katerih programske opreme ni mogoče ločiti od strojne,« je zapisal. »Kitajska blokira delovanje iTunes, iBooks in News.«

Težave ambicioznih globalističnih poslovnežev, kakršen je Zuckerberg, so postale še očitnejše, potem ko je Kitajski uspelo ustvariti alternativni kibernetični svet znotraj Velikega požarnega zidu ter dokazati, da življenje teče dalje tudi brez Facebookovega krvnega obtoka. Kitajski nadomestek zanj je QZone, hkrati pa je Weibo nadomestil Twitter. WeChat je razširjena različica WhatsAppa s številnimi funkcijami, ki jih ponuja Facebook, denimo pošiljanje sporočil, objavljanje fotografij v omrežju ali skupna raba povezav.

Prav zato je vprašanje, kako zelo bi bil Facebook sploh zanimiv za oglaševalce, ki že poznajo pravila igre v kitajskih družbenih medijih in verjetno ne bi hoteli tvegati prekinitve delovanja kanalov, po katerih lahko dosežejo morebitne uporabnike.

Nad vsem tem pa vendarle stoji etika zagovarjanja vrednot. Mar ni Facebook postal ugledna podoba svobodnega sveta, ki ima pravico do sporazumevanja za eno temeljnih človekovih pravic? In ali ne bi, če bi privolil v cenzuro, za vedno izgubil svoj ugled?