Bo Severna Koreja stopila na Lunina tla?

Severnokorejski osnovnošolci se več učijo o Kim Džong Unu kot o angleškem jeziku. Podrobnostim iz otroštva njihovega voditelja je med šolskim letom posvečenih več ur kot učenju tujega jezika, ne glede na ljubezen do naslednika komunistične dinastije pa je največ ur v kurikulu namenjenih korejskemu jeziku, nato matematiki.

Vse to je del velikega načrta. Severna Koreja namerava okrepiti izobraževanje na področju raketne znanosti in vesoljske fizike, ker namerava do leta 2025 pristati na Luni. V prvi fazi resda brez človeške posadke, a s severnokorejsko zastavo, ki jo bo robot zasadil v Lunina tla.

»Čeprav poskušajo ZDA in njihovi zavezniki ustaviti naš vesoljski razvoj, bodo naši znanstveniki osvajali vesolje in zastavo Demokratične ljudske republike Koreje zagotovo zasadili v Lunina tla,« je pred zbranimi novinarji izjavil Hjon Kvang Il, direktor oddelka za znanstvena raziskovanja Državne uprave za razvoj vesoljskega programa. »Nameravamo razviti satelite za opazovanje Zemlje in z razvojem geostacionarnih satelitov odpraviti komunikacijske probleme. Vse to bo podlaga za polet na Luno, ki ga bomo, kot upamo, izvedli v prihodnjih desetih letih,« je še dodal Hjon Kvang Il.

Čeprav znaša bruto domači proizvod Severne Koreja le 15,5 milijarde dolarjev, se po vsem, kar so storili do zdaj, zdi, da resno razmišljajo o Luni. Februarja so, denimo, izstrelili satelit Kvangmjongsong-4, in čeprav so potrdili, da je dosegel orbito, se še vedno ne ve, ali že pošilja kakšne signale nazaj v oporišče. Severnokorejska Uprava za razvoj vesoljskega programa trdi, da tako ta kot tudi satelit Kvangmjongsong-3-2, ki so ga v orbito poslali decembra 2012, štirikrat na dan pošiljata zbrane podatke. Ta drugi satelit je, kot je to povedal Hjon, Zemljo obkrožil 2513-krat in že prvega dne po izstrelitvi poslal v oporišče več kot 700 posnetkov. Naj ob tem spomnimo, da Južni Koreji do zdaj ni uspelo poslati v vesolje še nobenega satelita.

Dokazi o neuničljivosti

Narava severnokorejskega raketnega programa je bila in ostaja dvojna. Prejšnjo sredo so z vzhodne obale izstrelili dva balistična izstrelka, od katerih je eden eksplodiral takoj po izstrelitvi, drugi pa je preletel okoli tisoč kilometrov, nato pa padel na japonsko ekskluzivno gospodarsko območje, in to zelo blizu japonskih ozemeljskih voda. Celotno območje se je nemudoma odzvalo z novimi opozorili, poudarjanjem sankcij ZN in grožnjami, da tovrstna izzivanja ne bodo ostala nekaznovana.

Za vodstvo v Pjongjangu pa je bil to tudi tokrat korak naprej v raketnem programu, ki je bil deloma namenjen prav sosedom in »sovražnim silam«, deloma pa zazrt v višje cilje. Čeprav zahtevajo balistični izstrelki in vesoljske rakete povsem različne tehnologije, že zato, ker imajo povsem različne namere, pa imajo hkrati številne skupne razvojne komponente. Ena od netehnoloških podobnosti, ki jih povezuje, je želja države, ki jih razvija, da bi imela močne dokaze o svoji neuničljivosti in da bi zavladala nad območjem, o katerem prevladuje prepričanje, da bo v prihodnosti najpomembnejše bojišče v tekmi za globalno prevlado.

Vse odkar se je ameriška Nasa osredotočila na Mars, vrnitev človeka na Luno pa prepustila Evropi, Rusiji, Kitajski in kateri koli drugi državi, ki bi jo to zanimalo, ni bilo nikakršnih dvomov o tem, da se bo Severna Koreja vpisala na ta seznam. Izstrelitev satelita v orbito in lunarnega modula na Mesec sta dve zelo različni stvari, vendar strokovnjaki menijo, da ni povsem nemogoče, da Kim Džong Unovim znanstvenikom ta podvig ne bi uspel. Glede na redke polete in pogoste neuspehe pri izstrelitvah raket le redki verjamejo, da se bo robotsko vozilo s severnokorejsko zastavico kmalu sprehodilo po površini Zemljinega satelita, hkrati pa nihče ne izključuje razmeroma skorajšnjega poskusa. Dejstvo, da bo tudi to kršenje sankcij ZN, je za Kim Džong Una zgolj dodatni čar te misije.

Stoodstotna pismenost

Številne znanstvene in tehnološke izzive, ki obstajajo na poti Severne Koreje proti Luni, je mogoče premagati zgolj z znanjem in Kim se tega očitno zelo dobro zaveda. Njegov ded in ustanovitelj komunistične dinastije Kim Il Sung ni kar tako med srp in kladivo dodal še čopič za pisanje, tako da so v simbolu Delavske stranke zdaj ob delavcih in kmetih tudi pripadniki inteligence.

Ta se v Severni Koreji vzgaja sistematično. Kljub zaostalosti na drugih področjih je tej državi uspelo doseči stoodstotno pismenost državljanov, starejših od 15 let. V državi je obvezno 12-letno šolanje. Otroci v predšolskih razredih in v vrtcih se od vsega največ učijo o tem, kakšni so bili Kim Džong Un, njegov oče in ded, ko so bili njihove starosti. Pozneje se število teh ur zmanjšuje, povečuje pa se število ur matematike. V srednji šoli in na fakultetah se dijaki in študenti intenzivno učijo angleščino. Potem ko se vse naučijo o ljubljenem vodji, se preide tudi na tista polja znanja, na katerih so sovražniki toliko močnejši, da so na Luni pristali v času, ko je bila Severna Koreja sposobna zgolj z neba sestreliti kakšno ameriško vohunsko letalo. Petnajstega aprila 1969 je sestrelila letalo za opazovanje EC-121M z 31 člani misije. O vesolju takrat ni mogla niti sanjati.