Bo Trumpa odnesla knjiga?

Malo možnosti za mehki državni udar v republikanski stranki.

pon, 08.01.2018, 09:00
»V resnici sta bili v mojem življenju največji prednosti duševna stabilnost in to, da sem, kajne, resnično pameten.«

»Komu naj pošljem čokolado?« je dejal navdušeni Michael Wolff, ko je zvedel za jezo Donalda Trumpa. Tudi v nedeljo je bila glavna tema medijev njegova knjiga o dogajanju v Beli hiši in odzivi predsednika, ki se dvomov o mentalnih zmožnostih brani s trditvami, da je genij.

Wolffova knjiga Fire and Fury: Inside the Trump White House (Ogenj in bes: Znotraj Trumpove Bele hiše) postaja samouresničljiva prerokba. Mnogi jo označujejo za plehko in politični šund, toda v knjigarnah je razgrabljena, dodatna naročila prihajajo tudi iz Trumpove rdeče Amerike, kot sta Teksas ali Kansas.

Besen odziv predsednika Trumpa pa samo pomaga utrjevati Wolffovo pisanje o nevrotičnem analfabetu z zbranostjo zlate ribice, o katerem celo njegovi najbolj tesni zaupniki menijo, a da je zmešan bedak. Trump sicer trdi, da je pisanje le »lažniva knjiga« »popolne zgube«, po drugi strani pa z napadi na »nemarnega Steva«, nekdanjega stratega Bele hiše Steva Bannona, ki ga obilno citira Wolff, daje vtis, da so navedbe verodostojne.

»V resnici sta bili v mojem življenju največji prednosti duševna stabilnost in to, da sem, kajne, resnično pameten,« je v soboto poudaril prek svojega razglasa, družabnega omrežja twitter. In dodal, da ga pot od »uspešnega poslovneža, do televizijskega zvezdnika, do predsednika ZDA (v prvem poskusu) ... kvalificira, ne za pametnega, ampak za genija«. Hkrati je ob umiku na posvet z vrhom republikanske stranke v predsedniškem letovišču Camp David z verige spustil svojega najbolj steklega medijskega predstavnika. Višji svetovalec Stephen Miller je knjigo razglasil za »kup smeti«, poročanje o nekdanjem Bannonovem vplivu v Beli hiši pa označil za napihnjeno.

Vse bolj izobčeni Bannon se je že opravičil za (nekatere) izjave in dejal, da oznaka o izdajalskem obnašanju ni letela na predsednikovega sina, ampak na svetovalca Paula Manaforta. Miller je v razgretem pogovoru ponavljal šefove samoocene o genialnosti in v njegovem slogu napadel televizijsko mrežo, ki naj bi o Trumpu poročala histerično in strupeno, čeprav je ta »odkril, kako se v osrčju države dogaja nekaj čarobnega«.

Ob pripombi, da zgodovinsko nizka podpora ni videti ravno čarobna, se je pogovor razvil v vse bolj običajno televizijsko glasno prepiranje, ki je Trumpu pomagalo na oblast, dokler ni voditelj Jake Tapper sklenil, da je Miller »zapravil dovolj časa mojih gledalcev«. Nagrada za Millerja je prišla nemudoma, saj je predsednik razglasil, da je »uničil Tapperja«.

Mehki udar

Ob Trumpovi osupljivi zmagi so mnogi menili, da »tak bedak, kakor ga predstavljajo, pač ni«, kot je dejal eden od slovenskih komentatorjev. Toda po besedah Mashe Gessen iz časnika New Yorker vsi že ves čas vedo, da gre za »blaznega lažnivca, ki se je obkrožil s petolizniki, funkcionalno nepismenega in intelektualno trhlega, dokazno nezmožnega opravljati službo predsednika«.

Wolff je novinarsko pisanje zadnjih dveh let zmešal z obrekljivo sočnostjo pogretih govoric in osti večernih satiričnih oddaj ter ustvaril videz pogleda za zaveso, ki je v resnici že dolgo odgrnjena. Vsi vedo, da je cesar gol, a le da to mnoge ne moti.

Ves čas sicer oživljajo namigovanja na uporabo 25. amandmaja k ameriški ustavi, po katerem lahko podpredsednik in večina članov vlade razglasi, da predsednik ni zmožen opravljati svojih dolžnosti – in ga odstrani. Jeseni je 27 strokovnjakov psihiatrije prekršilo pravila stroke, da brez natančnega pregleda ne smejo dajati ocen o predsedniku, in v zborniku The Dangerous Case of Donald Trump (Nevaren primer Donalda Trumpa) opisovalo njegove duševne (ne)zmožnosti in stabilnost. Toda uporaba 25. amandmaja je politična, ne strokovna odločitev, republikanski vrh pa se bo Trumpu odpovedal le v trenutku, ko bi bila škoda, ki jo povzroča, veliko večja od škode, ki bi jo stranki povzročil mehki državni udar, kar praktično pomeni odstranitev predsednika.

Oklepanje Trumpa

Republikanci se za zdaj trdno oklepajo predsednika, ki se ponaša z rekordno rastjo borznega trga, lansko leto pa je končal z zagonom velike politične zmage s sprejetjem sporne davčne reforme. Morda je najlepši primer tega senator Lindsay Graham, ki ga te dni skrbi, ker mediji »brez konca poskušajo označiti Trumpa za nekakšnega odštekanca, ki ni primeren za predsednika«. Pri čemer je prav Graham pred dvema letoma za takratnega kandidata dejal: »Mislim, da je odštekan, mislim, da je nor, mislim, da je nesposoben za funkcijo.«

Ljubezen bo trajala vsaj do letošnje jeseni, hud poraz desnice na kongresnih volitvah bi verjetno obrnil ploščo. A tudi ob takšnem zasuku se ne zdi verjetno, da bi prvič v zgodovini uporabili 25. amandma. Bolj uresničljiva je možnost, da bodo demokrati ob morebitni večini v spodnjem domu sprožili postopek odstavitve, sploh ko bo končana tako imenovana ruska preiskava posebnega preiskovalca Roberta Muellerja. Vse bolj verjetne so tudi napovedi, da bodo republikanci leta 2020 kljub svojemu predsedniku v Beli hiši imeli volitve znotraj stranke za (novega) predsedniškega kandidata.

Prijavi sovražni govor