Tiskane izdaje
»Mislim, da je letošnje delo Nobelovega odbora ravnokar postalo precej lažje,« je švedski zunanji minister Carl Bildt zapisal na twitterju, ko so objavili sklenitev sporazuma med Teheranom in šestimi silami o zaustavitvi iranskega jedrskega programa.
Da bi Nobelovo nagrado za mir letos podelili tistim, ki so dosegli tako pomemben sporazum, so začeli govoriti predvsem zato, ker bi s takšno izbiro lahko povezali to visoko priznanje z okroglo obletnico atomskega bombardiranja Hirošime in Nagasakija. Leta 2005 sta Nobelovo nagrado za mir prejela Mednarodna agencija za jedrsko energijo in njen dotedanji vodja Mohamed el Baradej, leta 1995 so jo podelili Josephu Rotblatu in gibanju Pugwash za zmanjšanje pomena jedrskega orožja v mednarodni politiki, deset let pred tem pa jo je dobilo Mednarodno združenje zdravnikov za preprečitev jedrske vojne.
Številne povezave
Ni dvoma, da je med iranskim sporazumom in jedrskim koncem druge svetovne vojne v Aziji veliko povezav. Hirošima in Nagasaki sta večna opomnika, kaj bi se zgodilo, če bi spet poskušali poraziti nasprotnika z atomsko bombo.
Ko so novinarji vprašali Johna Kerryja, o čem razmišlja ob 70. obletnici jedrskega bombardiranja japonskih mest, je ameriški državni sekretar, ki se je med ministrskim zasedanjem Aseana (združenje držav jugovzhodne Azije) v Kuala Lumpurju ravno pripravljal na srečanje z japonskim kolegom, takoj poudaril, da prav spomin na ta datum »dodatno utrjuje vtis, kako pomemben je sporazum z Iranom za zmanjševanje možnosti kopičenja novega jedrskega orožja«.
Toda tik pred obletnico bombardiranja Hirošime je japonski obrambni minister Gen Nakatani 5. avgusta razburil javnost z izjavo, da bi po spremembi zakona o varnosti Japonska teoretično lahko pošiljala jedrsko orožje drugim državam.
(Šinzo Abe. Foto: Yoshikazu Tsuno/AFP)
Nakatani je med predstavljanjem novega zakonskega paketa pred gornjim domom parlamenta takoj dodal, da se to »nikoli ne bi moglo zgoditi, saj naša država nima jedrskega orožja«. Kljub temu je bila že omemba te »zakonske možnosti« dovolj, da je završalo v opoziciji in med mirovniškimi aktivisti. Prav ta »možnost«, so trdili, je nevarna in vsako poigravanje z mirovniškim določilom v japonski ustavi, kakor to ravnokar počne premier Šinzo Abe, odpira Pandorino skrinjico, v kateri se skrivajo številne jedrske skrivnosti.
Japonski časopis Asahi Šimbun je skladno s svojo mirovniško usmeritvijo ob obletnici jedrskega bombardiranja dveh mest opozoril, da je že leta 1969 japonsko zunanje ministrstvo izdalo skrivni dokument, v katerem je pisalo: »Medtem ko se naše uradno politično stališče glasi, da za zdaj nimamo jedrskega orožja, bi morala Japonska ohraniti gospodarske in tehnološke možnosti za izdelavo takšnega orožja. Poleg tega je vedno treba upoštevati, da bodo temu druge države nasprotovale.«
Japonska bi potem sicer lahko izdelala jedrsko orožje v petih letih in to bi jo stalo 1,6 milijarde dolarjev, vendar so se na splošno strinjali, da se ne more zares oborožiti, ker ima na voljo premalo ozemlja, na katerem je nemogoče najti varno območje za jedrske poskuse.
Skrivanje pod dežnikom
Toda »jastrebi« v Liberalnodemokratski stranki, ki je bila na Japonskem na oblasti od leta 1955, s samo dvema kratkima prekinitvama med letoma 1993 in 1994 ter 2009 in 2012, se niso nikoli odpovedali atomski bombi. Tokio je pristopil k sporazumu o neširjenju jedrskega orožja (TNP), trdi Asahi Šimbun, predvsem zato, ker je hotel pridobiti pravico do upravljanja središča za obdelavo jedrskih odpadkov v Tokaimuri. Tam namreč obdelujejo plutonij, ki ga je mogoče ponovno uporabiti v jedrskih elektrarnah, lahko pa ga spremenijo tudi v material za jedrsko orožje.
(Hirošima in Nagasaki sta večna opomnika, kaj bi se zgodilo, če bi spet poskušali poraziti nasprotnika z atomsko bombo.Foto: Thomas Peter/Reuters)
Danes ima Japonska na voljo 48 ton plutonija. Ves plutonij resda ni najbolj čist, vendar ta količina zadostuje za izdelavo vsaj 6000 jedrskih konic. Japonski odnos do jedrskega orožja je še dodatno zapleten in poseben zaradi bližnje navzočnosti velike jedrske sile, s katero je Tokio v slabih ali vsaj ne dovolj dobrih odnosih. Kitajska ima vsaj 240 jedrskih konic (predvidoma jih ima od 100 do 400), vendar nekateri vojaški analitiki na podlagi skrivnih dokumentov trdijo, da jih ima azijska sila precej več.
Japonska se za zdaj skriva pod ameriškim protijedrskim dežnikom, vendar je razumljivo, da razmišlja, kaj jo čaka v prihodnje. Kaj če se bodo ZDA iz kateregakoli razloga nehale ukvarjati z obrambo varnosti azijske obale Tihega oceana?
Brez obotavljanja
Ko so letos poleti povabili na mednarodni seminar, ki so ga pripravili na Japonskem, jedrske inženirje, je mnoge vznemirilo vprašanje: »Bi bili pripravljeni ubogati, če bi vam ukazali, da morate izdelati jedrsko orožje?«
»Nekaj Japoncev je odgovorilo 'da' brez obotavljanja,« piše Asahi Šimbun. »In njihovo stališče je bilo popolnoma drugačno od mnenja tujih udeležencev, ki so poudarjali, da je Japonska kot država, ki je edina doživela jedrsko uničenje, zdaj odgovorna za to, da ne izdela jedrskega orožja.«
Toda to je težka odločitev v regiji, v kateri se ne ve, kaj bodo storili veliki in majhni jedrski sosedje.
