Tiskane izdaje
Novi ameriški predsednik Donald Trump je prejšnji teden dvakrat dvignil telefonsko slušalko in dvakrat vznemiril azijski mir. Najprej ga je v sredo poklical pakistanski premier Navaz Šarif, da bi mu čestital za zmago, in verjetno niti sam ni pričakoval, da ga bodo z druge strani zasuli komplimenti, kakršnih že dolgo od nikogar ni slišal.
Slišal je, da je »fantastičen človek«, da so »Pakistanci med najinteligentnejšimi ljudmi na svetu« in da je sam osebno »pripravljen sprejeti kakršno koli vlogo, ki bi jo hoteli, da jo sprejme, da bi našli rešitve za preostale težave« ... Analitiki (in številni politiki) so se morali vprašati, ali je Trump vedel, kdo natančno ga je poklical in kako se bo na takšne izjave odzvala Indija. Ali ga to kratko malo ne zanima?
Nato je v petek spet zazvonil telefon novega ameriškega predsednika, ki se pripravlja na to, da bo zasedel svoj položaj, in tokrat je bila na zvezi tajvanska predsednica Cai Ing Ven. Tudi ona mu je hotela čestitati za to, da se bo kmalu vselil v Belo hišo, in tudi ona je prejela njegov kompliment. Trump ji je čestital za zmago na volitvah na začetku letošnjega leta, in že zato, ker se je z njo pogovarjal in nato na twitterju objavil, da ga je »poklicala tajvanska predsednica«, jo je neformalno pohvalil bolj, kakor bi si lahko želela v sanjah.
In spet so analitiki (in politiki) začeli analizirati in razmišljati, ali je novi ameriški predsednik sploh vedel, s kom se pogovarja, in ali se zaveda, da ZDA že skoraj štiri desetletja priznavajo »eno Kitajsko«, in sicer tisto, katere vlada sedi v Pekingu, ter ali je sploh pomislil, kako se bo na ta telefonski pogovor odzvala azijska sila? Ali ga to tudi tokrat kratko malo ni zanimalo?
Lahka vnetljivost
Po prvem telefonskem pogovoru smo najprej pomislili na Trumpove izjave, ki jih je na twitterju objavil pred nekaj leti, ko je izrecno zapisal: »Pakistan ni naš prijatelj!« Seveda zato, ker se je Osama bin Laden skrival v tej državi, ki se ni preveč trudila, da bi Američani čim prej ugotovili, kjer natančno se skriva. Kaj zdaj pomeni navdušenost nad Šarifom in ugotovitve, da »imam občutek, kakor da vas že dolgo poznam«? In katero vlogo bi Amerika pod Trumpovim vodstvom rada sprejela, če ne – kakor so ugotavljali analitiki – ravno posredovanje pri vprašanju, povezanem s Kašmirjem? Mar ni novoizvoljeni predsednik navsezadnje že med kampanjo predlagal, da bi postal posrednik med Pakistanom in Indijo, seveda, »samo če se bosta s tem strinjali obe državi«? In mar ni, medtem ko je obljubljal, da bo Amerika pod njegovo poveljniško palico postala »največji prijatelj Indije«, hkrati izjavljal, da si izjemno želi zbližati obe jedrski sili, saj sta obe, kakor je povedal, »zelo, zelo lahko vnetljivi«.
Nato se je pojavila Cai. Težko je reči, ali je bilo desetminutnega telefonskega pogovora sploh že konec, ko se je zaradi tega oglasil Peking, da bi opozoril »ustrezno ameriško stran«, da je načelo »ene Kitajske« temeljni kamen kitajsko-ameriških odnosov. Kitajsko zunanje ministrstvo je v soboto zato vložilo »strogo noto«, sam zunanji minister Wang Yi pa je hkrati obtožil tajvansko predsednico, da je z »majhnim trikom« poskušala omajati to, česar se ne da omajati – mednarodno priznanje »ene Kitajske«, kar pomeni, da je Tajvan neločljiv del kitajskega ozemlja oziroma, bolje rečeno, samo ena od kitajskih pokrajin.
In medtem ko so tudi Kitajci upali, da prihodnji ameriški predsednik kratko malo ni vedel, kdo ga je poklical, jih je Trumpova tiskovna predstavnica Kellyanne Conway razočarala s trditvijo, da je Trump »popolnoma na tekočem s temi vprašanji in jih zelo dobro pozna«. Prihodnji podpredsednik ZDA Mike Pence je dodal, da ne vidi, kje je težava: pogovor z »demokratično izvoljeno« predsednico Cai je isto kot klic dva tedna pred tem, ko je po telefonu poklical kitajski predsednik Xi Jinping. »To je samo protokolarna zadeva,« je povedal Pence in prisilil analitike (in politike), da so začeli iskati drugačno pojasnilo za Trumpove telefonske pogovore z najobčutljivejšimi točkami azijske celine.
Prevrednotenje kitajsko-ameriških odnosov
Vse odkar je Washington leta 1979 premaknil diplomatsko priznanje iz Tajpeja v Peking, noben ameriški predsednik, ne glede na to, ali se je že vselil v Belo hišo ali se je šele pripravljal na prevzem položaja, ni bil odkrito v stikih s tajvanskim državnim voditeljem. Čeprav so nekateri komentatorji poskušali pojasniti, da je Trump kratko malo poslovnež, zato sprejema vse telefonske klice, zlasti tiste s čestitkami in ponudbami za nadaljevanje poslovnih odnosov, se zdi, da gre tu vendarle za precej natančnejšo strategijo, katere rezultat bi moralo biti veliko prevrednotenje kitajsko-ameriških odnosov.
Najprej je treba vedeti, trdijo ameriški viri, da so telefonski klic iz Tajpeja načrtovali več tednov vnaprej. V Trumpovi tranzicijski skupini je več uradnikov, ki so že od prej znani po ostrem stališču do Pekinga in odkriti naklonjenosti do Tajvana. Čeprav je tudi Pence poskušal prepričati Kitajsko, da en sam »protokolaren klic« ne more spremeniti ameriške politike, je težava v tem, da je občutljivo ravnotežje kitajsko-ameriških odnosov temeljilo prav na takšnih podrobnostih. To, da se ni nihče od Trumpovih predhodnikov pogovarjal s tajvanskim predsednikom, je bil tihi dokaz, da daje Bela hiša prednost Kitajski, ne pa demokraciji. Zdaj bi se to lahko spremenilo.
»Ali nas je Kitajska vprašala, ali se strinjamo s tem, da devalvira svojo valuto (ter tako oteži konkurenčni položaj naših podjetij), da uvede visoke davke za naše izdelke, namenjene v njihovo državo (medtem ko ZDA njihovih izdelkov ne obdavčuje) ali da zgradi velikanski vojaški kompleks sredi Južnokitajskega morja? Mislim, da tega ni storila!« je zapisal na twitterju novi ameriški predsednik v nedeljo in tako tudi sam pojasnil, da ni naključno dvignil slušalke, ko ga je poklicala Cai Ing Ven.
Za kitajsko-ameriške odnose se, skratka, začenja težavno obdobje. Trump bo vsa vprašanja urejal po svoje, še zlasti odnose s prijatelji. In diplomatske zadeve bo deloma urejal po twitterju. To pomeni: javno, zunaj »gluhih sob«, ki se zdijo Kitajcem nujno potrebne za ohranitev geopolitičnega ravnotežja. Zdaj je samo še vprašanje, ali se bo novi realnosti v ameriškem odnosu do Azije hitreje prilagodila Indija ali Kitajska. In seveda, ali bosta vse to dobro razumela Pakistan in Tajvan. Vsekakor pa bo treba biti pozoren na telefon. Iz njega bo izšel popolnoma nov duh in se razširil nad Tihim oceanom.
