Tiskane izdaje
Stalno arbitražno sodišče v Haagu je napovedalo, da bo 12. julija izdalo razsodbo o tem, ali je ravnanje Kitajske v Južnokitajskem morju skladno z mednarodnim pravom ali zgolj hegemonizem, azijska sila pa je v spornih vodah začela vojaške vaje, ki bodo trajale do 11. julija.
Manevri vojne mornarice, ki so se začeli v torek, menda niso povezani z arbitražo, ki že od začetka zbuja ogorčenje v Pekingu, vendar to gotovo ni naključje. Kitajsko vodstvo sluti, da sodišče v Haagu ne bo izreklo razsodbe, ki bi ustrezala interesom azijske sile, malo vojaškega ekshibicionizma pa se zdi dokaj ustrezen uvod v novo fazo ozemeljskega spora, ki se lahko spremeni v dialog, lahko pa tudi v vojno.
Vodstvo v Pekingu je namreč napovedalo, da ne bo sprejelo rezultata arbitraže, ne glede na to, kakšen bo. Vodstvu v Manili je ponudilo pogajanje »na podlagi enakopravnosti in vzajemnega spoštovanja«, vsem v regiji pa je prek partijskih glasil sporočilo, da »Kitajska upa, da bodo ta spor odpravili z dialogom, vendar mora biti kljub vsemu pripravljena tudi na vojaški spopad«.
Preizkus kitajskega vpliva
Kitajska vojna mornarica je ta teden obkrožila natančno označen del Južnokitajskega morja vzhodno od otoka Hainan in opozorila, da v trapezu, katerega skupna površina je okoli 102.000 kvadratnih kilometrov, ne bo dovoljena plovba nobenim ladjam – razen kitajskim, ki sodelujejo na manevrih.
Kraj, kjer potekajo vojaške vaje, resda ni sredi pomorskih poti, po katerih letno prepeljejo za več kot 5000 milijard dolarjev blaga, vendar od njih tudi ni kdo ve kako oddaljen. Ker južni krak označenega območja zajema del otočja Paracel (Kitajci ga imenujejo Zahodni pesek oziroma Xisha), je Vietnam vložil protest zaradi pošiljanja kitajskih bojnih ladij v vode, ki jih ima ta država za svoje območje. Zahteve iz Hanoja, naj nemudoma prekinejo vaje in umaknejo ladje, v Pekingu niso niti komentirali.
Namesto tega se kitajsko vodstvo, vključno s predsednikom Xi Jinpingom, ukvarja z intenzivno diplomatsko kampanjo zbiranja podpore od držav, ki jih imajo v Pekingu za prijateljske. Kitajska je tako dosegla konsenz z 20 državami, zlasti tistimi, ki so dokaj oddaljene od Južnokitajskega morja, zato se jim ni težko strinjati s Kitajsko, da je mednarodna arbitraža nepotreben vir napetosti in diplomatski dialog zagotovo veliko boljši način reševanja ozemeljskih sporov.
Po svoje je arbitraža, ki so jo zahtevali Filipini, nekakšen preizkus kitajskega globalnega vpliva. Vsaka država, od katere so kitajski voditelji in diplomati zahtevali podporo, je lahko izbirala, kaj je zanjo v tem primeru manj sprejemljivo: to, da je Kitajska samovoljno nadgradila sporne nanose proda Scarborough (oziroma Huangyan, kot jih imenujejo Kitajci), ki povrhu vsega ležijo znotraj filipinskega posebnega gospodarskega območja, in iz njih naredila otoček, dovolj velik za gradnjo letalske piste in nekaj večjih poslopij, ali to, da po politično in varnostno razburkanem morju pogosto patruljirajo ameriške vojaške ladje in vohunska letala ter tako opozarjajo na prevlado ZDA v tej regiji.
Past za azijsko enotnost
Za vodstvo v Pekingu je bilo zelo pomembno, ko se je glede vprašanja Južnokitajskega morja postavila na kitajsko stran tudi Rusija, ki je tako kot azijska sila stalna članica varnostnega sveta ZN. Pokazalo se je, da je to dvorezen meč. Vodstvo v Moskvi nima svojih interesov v Južnokitajskem morju, vendar si s Kitajsko deli odpor do internacionaliziranja ozemeljskih sporov in vsiljenih arbitraž.
Čeprav je za nasprotnike ZDA rusko-kitajska uskladitev stališč dobra novica, je to hkrati past za azijsko enotnost. Številne države Aseana (združenje držav jugovzhodne Azije) se nočejo znajti v položaju, ko bi morale izbirati med Kitajsko, ki je njihova velika gospodarska partnerica, in ZDA, ki so zanje pomemben varnostni zaveznik. Ko je na kitajski strani še Rusija, se izbira vsiljuje sama po sebi. ZDA se zdijo neizbežen dejavnik ohranjanja miru.
Ruski predsednik Vladimir Putin je stopil na stran Kitajske in njenega predsednika Xi Jinpinga. Foto: Reuters
Kitajski pravni strokovnjaki poskušajo pred izrekom razsodbe v Haagu še enkrat pojasniti, da bodo razsodbo v vsakem primeru razveljavili z obstoječimi kitajskimi zakoni o ozemeljskem morju in obmejnih conah, poleg tega je Kitajska, kot pravi Yang Zewei, profesor prava na Univerzi v Wuhanu, »imuna na arbitražo Manile«.
Pripravljenost na spopade
Na filipinsko vprašanje, naslovljeno na haaško sodišče, ali je trditev, da 80 odstotkov Južnokitajskega morja pripada Kitajski, skladna s konvencijo ZN o zakonu o morju, ima Peking kot odgovor več kot 2000 let dolgo zgodovino. Na vprašanje, ali je treba čeri in prod, ki jih je Kitajska nadgradila v prave otoke, obravnavati, kot da so še vedno pod morskim površjem (v tem primeru okoli njih ni mogoče vzpostaviti gospodarske cone), v Pekingu odgovarjajo: »samo poskusite«. Na vprašanje, ali imajo Filipini še vedno pravico do posebnega gospodarskega območja 200 morskih milj od obale ne glede na kitajsko prisotnost v tem območju, Kitajci že kažejo topnjače.
Kitajsko vedenje pred izrekom razsodbe kljub vsemu kaže, da je ta imuniteta zelo šibka. Še preden so se v Južnokitajskem morju začele vojaške vaje, so se kitajska bojna letala nad Vzhodnokitajskim morjem znašla v »nevarnem« srečanju z japonskimi lovci, vodstvi v Pekingu in Tokiu pa sta nato izmenjali obtožbe zaradi »provokativnega vedenja«. Japonsko skrbi, da bo Kitajska s takšnimi incidenti namenoma povečala napetost, ker je Japonska odkrito izrazila podporo državam jugovzhodne Azije – vključno s Filipini in Vietnamom –, kar zadeva njihovo upiranje kitajskim ozemeljskim težnjam.
Kaj vse se lahko zgodi po 12. juliju? Vojaški strokovnjaki opozarjajo, da je treba biti pripravljen na vse scenarije. Kitajska je večkrat ponovila, da si želi mir nad Južnokitajskim morjem, vendar je treba hkrati resno upoštevati njeno pripravljenost na oborožene spopade.
Dejansko obstajajo samo trije možni odzivi Pekinga na arbitražno razsodbo, ki bo izrečena v ponedeljek. Najmanj verjetno je, da Kitajska ne bo storila nič in bo potihoma sprejela razsodbo. Najbolj verjetno pa je, da bo azijska sila v Južnokitajskem morju razglasila zračno-obrambno identifikacijsko območje. Prav tako je možno, da bo vodstvo v Pekingu povečalo število vojaških patrulj v Južnokitajskem morju in celo sprožilo odločnejšo akcijo, s katero bi fizično potrdilo svojo prevlado nad nanosi proda Scarborough. S tem bi se odprle številne vojne opcije in prav nobena od njih ne bi bila dobra za celotno območje, pa tudi ne za ves svet.
