»Bolje, da ni takih ljudi«

Japonci se sprašujejo, koliko neodgovorne izjave politikov usmerjajo ljudi h grozljivim dejanjem.

Objavljeno
26. julij 2016 18.30
JAPAN-CRIME
Zorana Baković
Zorana Baković
Pol ure po tem, ko so v policijski postaji Cukui prijavili umor 19 varovancev doma za ljudi s posebnimi potrebami, se je na njenih vratih pojavil 26-letni moški v črni majici in črnih hlačah. V roki je držal vrečo. Vse skupaj se je dogajalo ob tretji uri v noči s ponedeljka na torek, dežurni policisti pa so takoj posumili, da gre za človeka, ki je zagrešil prej prijavljeni zločin.

»Jaz sem to storil,« je Satoši Uemacu pregnal vsakršen dvom. V državni ustanovi Cukui Jamajuri en v mestecu Sagamihara prefekture Kanagava, ki je kakšnih 40 kilometrov oddaljeno od Tokia, je Uemacu malo pred tem ustvarjal svojo sliko idealnega sveta. »Najbolje bi bilo, da invalidi izginejo,« je policistom pozneje pojasnil motiv, zaradi katerega je zagrešil zločin. Uemacu je imel v vreči krvave nože in različne druge ostre predmete. Svoje žrtve je v glavnem zabadal z nožem okoli vratu. Deset ubitih žensk je bilo starih od 19 do 70 let, devet moških pa od 41 do 67 let. Od 25 ranjenih jih je 20 huje poškodovanih.

Vrt lilij in nevidna zavesa

Ime doma Jamajuri en dobesedno pomeni »vrt lilij«. V njem so prebivali predvsem ljudje s hujšimi oblikami duševne zaostalosti. Od 149 varovancev, starih od 19 do 75 let, jih je bilo 40 starejših od 60 let, kar pomeni, da so njihovi starši prestari, da bi še skrbeli zanje ali pa jih ni več med živimi.

Prav zaradi tega, ker je na Japonskem odnos do ljudi s posebnimi potrebami tradicionalno občutljiva tema, stojijo danes sodobne ustanove, ki so jim namenjene, v neposredni bližini zasebnih stanovanjskih hiš in osnovne šole. Japonska družba poskuša postaviti, kot temu pravijo, »nevidno zaveso«, ki ljudi s posebnimi potrebami deli od tistih, ki veljajo za »normalne«. Ker je vse več tistih, ki trpijo za različnimi oblikami duševnih motenj, so tudi vse bolj vidna prizadevanja, da bi te ljudi vključili v družbeno življenje.

Med 127 milijoni prebivalcev je 6,5 milijona ljudi s posebnimi potrebami. Med njimi je 3,5 milijona invalidov, 2,5 milijona ljudi trpi za katero od duševnih bolezni, 500.000 pa je duševno zaostalih posameznikov. V mestih je že dolgo na vsakem koraku poleg stopnic videti klančine, javna stranišča imajo dovolj široka vrata, da se lahko skoznje zapelje invalidski voziček pa tudi na avtobusih in podzemnih železnicah so posebna mesta, namenjena invalidom. A invalidov je na javnih krajih malo. Ti ljudje se sami umaknejo v diskretno zasebnost ali pa jih svojci zadržujejo stran od javnosti.

Medtem ko si številni aktivisti prizadevajo, da bi se to spremenilo, pri čemer opozarjajo, da Japonska po vključevanju ljudi s posebnimi potrebami v zaposlovanje in izobraževanje zaostaja za drugimi razvitimi državami, pa ministrstvo za izobraževanje še vedno ni povsem prepričano o tem, ali bi bilo treba izbrisati mejo med izobraževalnim sistemom za invalide in druge otroke. V družbi, v kateri je konkurenca neusmiljena na vsakem koraku, je zelo malo strpnosti. Ker se vse več Japoncev pod pritiski takšnega življenja srečuje s spoznanjem, da nihče ni imun na duševno bolezen, si območne skupnosti svojo slabo vest lajšajo s tem, da v ustanove za ljudi s posebnimi potrebami vlagajo velike vsote denarja.

Pismo politikom

»Vrt lilij« je vrhunsko opremljena ustanova. Dom stoji na posestvu, velikem več kot tri hektare, in to na gozdnatem bregu reke. Varovanci so razdeljeni v skupine, ki štejejo po 20 ljudi, in živijo v razmerah, ki močno spominjajo na pravi dom. Uemacu je bil v domu zaposlen od konca leta 2012 do februarja letos, nato pa je delo zapustil, kot je bilo rečeno, »zaradi osebnih razlogov«.

Neposredno pred tem, ko je dal odpoved, je napisal pismo članom dieta in ga osebno odnesel v rezidenco predsednika parlamenta. »Sanjam o svetu, v katerem bi lahko invalidi v miru umrli,« je napisal. »In uresničil bom ta načrt, ne da bi poškodoval katerega od zaposlenih. Takoj ko pobijem invalide, se bom sam predal.«

Pisal je tudi o tem, kako se mu smilijo ti ljudje, saj so mnogi od njih do smrti priklenjeni na invalidski voziček, še toliko bolj pa se mu smilijo tisti, ki nimajo nikakršnih stikov s svojo družino. Zaradi suma, da bi lahko koga poškodoval, so Uemacuja takoj poslali na zdravljenje. Iz bolnišnice so ga odpustili marca letos.

V noči s ponedeljka na torek je razbil okno v pritličju doma, v katerem je nekdaj delal, in zvezal dežurne uslužbence ter nekaj varovancev. Nato pa se je odpravil na pokol. Gre za najhujši množični poboj v povojni Japonski. Ne glede na to, da gre za duševno hudo motenega morilca, bo japonska družba še dolgo razpravljala o tem, koliko je tudi sama kriva tega, da si je ta 26-letni fant ustvaril takšno podobo »idealnega sveta«. Mar ni namestnik premiera in finančni minister Taro Aso prejšnji mesec nekega 90-letnega moškega, ki ga je videl, kako na televiziji izraža svojo zaskrbljenost za prihodnost, mirno vprašal, »koliko časa še namerava živeti«? Vse to so prvine vrednotenja človeškega življenja. Vsaka izgovorjena beseda lahko potencialno postane morilsko orožje.