»Borili smo se za ves svet, zdaj pa nam je ves svet obrnil hrbet!«

Vsega vajeni prebivalci iraškega Kurdistana se ne obremenjujejo z »dnevom potem«.

pon, 25.09.2017, 08:00; spremenjen: 14:02
Medtem ko Kurdi množično glasujejo na referendumu, se pritisk na Barzanijevo regionalno vlado stopnjuje. Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je zagrozil z zaprtjem naftne cevi, preko katere iz Kurdistana vsak dan izvozijo več sto tisoč sodčkov nafte. »Videli bomo, kako bo regionalna vlada na severu Iraka poslej prodajala nafto,« Erdoğanove besede navaja Reuters. Za zdaj Turčija meje z Irakom še ni zaprla, je pa okrepila nadzor, tuje tiskovne agencije povzema STA.
Na prošnjo Bagdada je Iran po tem, ko je v nedeljo začel z vojaškimi vajami na območju v bližini meje s Kurdistanom, prepovedal tudi vse lete v in iz te severnoiršake regije. Teheran je danes ukazal zapreti še kopensko mejo, ravno tako na pobudo iraške vlade.

Erbil − Iraški Kurdistan je danes središče sveta. Referendum o neodvisnosti večinoma kurdskega predela severnega Iraka, ki je de facto neodvisen že vsaj štirinajst let, bo nedvomno povzročil geostrateški potres in močno vplival na razmere v globoko travmatizirani regiji. Toda iraški Kurdi se ne nameravajo podrejati tistim, ki so v regiji − in Iraku − kuhali drugo vojno za drugo.

Zgodovinski plebiscit bo potekal v ozračju vojaških groženj iz Bagdada in Ankare ter ob tako rekoč popolnem nasprotovanju mednarodne skupnosti. Do zadnjega trenutka je v razgretem zraku nad severom Iraka viselo vprašanje, ali še obstaja možnost, da kurdske regionalne oblasti zaradi pritiska odpovedo glasovanje o neodvisnosti iraškega Kurdistana. A predsednik Masud Barzani je neomajen. Včeraj dopoldne je še enkrat potrdil, da referenduma nikakor ne namerava odpovedati. V iraškem Kurdistanu kljub negotovosti in notranjim prerekanjem vlada velika nacionalna evforija, ki bi jo lahko označili za »rojstvo naroda«.

V petek popoldne je Erbil, prestolnica morebitne nove države, žarel od ponosa in nacionalne evforije. Z vseh strani mesta, še pred poldrugim desetletjem velike prašne vasi, ki jo je »hitro« poniklo naftno bogastvo pretvorilo v pokopališče nasedlih investicij in belih slonov, se je proti mestnemu stadionu valilo na desettisoče ljudi, prihajali so z vseh konceh Kurdistana. Vihrale so zeleno-belo-rdeče zastave, ozaljšane z žarečim rumenim soncem, zastave iraškega Kurdistana.

Ljudje so prisluhnili predsedniku Masudu Barzaniju, ki jih je »taktično« pozval, naj na največjem predreferendumskem shodu ne mahajo s strankarskimi zastavami. Iraški Kurdistan je namreč že desetletja politično, ideološko, ekonomsko in predvsem klanovsko globoko razdvojen − Barzani, vodja morebitne nove države in najmočnejše družine na severu Iraka, se zaveda, da ob srditem mednarodnem in regionalnem nasprotovanju kurdistanskemu ljudskemu glasovanju preprosto ne sme uporabljati strankarskih in klanovskih kart.


Podpornica neodvisnosti iraškega Kurdistana. Foto: AFP

Nacionalna evforija

Že na »normalen dan« kaotične mestne vpadnice so bile nabite z razbeljeno pločevino. Iz avtomobilov, avtobusov in tovornjakov so odmevali patriotski napevi, ki so slavili neustrašnost pešmerg, oboroženih sil kurdske regionalne vlade. Med avtomobili so divjali najstniki in se veselili, kot da bi njihovo moštvo pravkar pokorilo svet. Stadion Fransa Haririja, ki so ga že zgodaj zjutraj »obkolili« vojaki, policisti in zasebni varnostniki, je bil poln že dve uri pred začetkom največjega zborovanja v podporo neodvisnega Kurdistana. Na okoliških zgradbah je bilo mogoče opaziti številne ostrostrelce. To je bil varnostno izredno občutljiv dogodek − teroristični napad na evforično kurdsko množico bi »zadovoljil« lepo število varnostno-obveščevalnih služb (ne le) sosednjih držav, pa tudi samooklicana Islamska država, vrhunska podizvajalka takšnih nalog, še ni povsem vojaško potolčena.

»Vedno sem verjel v moč Kurdistana. Danes ste podvojili moje prepričanje,« je vzneseno množico na stadionu nagovoril Barzani, ki mu nasprotniki očitajo, da se je za izpeljavo plebiscita odločil zaradi hude ekonomske in politične krize, do katere so na kurdskih območjih Iraka v zadnjih letih pripeljali nizke cene nafte, korupcija, nepotizem in vojaški pohod Islamske države. Toda tako v severnem Iraku kot v sosednji Siriji so bili ravno Kurdi tisti, ki so na pogon neposredne eksistencialne ogroženosti odigrali ključno vlogo v boju s skrajno sunitsko milico. »Borili smo se za ves svet, zdaj pa nam je ves svet obrnil hrbet!« je v angleščini pisalo na enem od številnih transparentov, ki so bili uperjeni proti mednarodni skupnosti.

Med kurdistanskimi zastavami je vihralo tudi nekaj izraelskih, kar v teh krajih deluje precej nadrealistično. Toda Izrael je edina država, ki je − zaradi ustvarjanja strateškega »tamponskega območja« − do zdaj neposredno podprla ustanovitev neodvisne kurdske države.


»Vztrajati moramo. Ne glede na ceno, ki jo bomo morali plačati,« so v boju za lastno državo odločni Kurdi. Foto: AFP

Plavanje v bazenu, polnem sestradanih morskih psov

Preostala mednarodna skupnost je − vsaj za zdaj − iraške Kurde že »tradicionalno« pustila na cedilu. Z ZDA in Evropsko unijo na čelu. Odziv Bagdada, ki na steroidih vojaških zmag proti IS stopnjuje vojaške grožnje, je bil predvidljiv. Podobno velja za Iran in Turčijo, ki v odnosih s kurdsko regionalno vlado v Erbilu igra dvojno igro. Zato kakšnih radikalnih potez uradne Ankare kljub ostrim tonom s petkovega nočnega srečanja posebnega turškega varnostnega sveta, ki so tu izzvali silovito ogorčenje, ne kaže pričakovati.

»Kurdistan so kaznovali sto let. Mar ni bilo dovolj?!« je monolitno in »uniformirano« množico, ki jo je obdajala z militaristično mitologijo naphana nacionalistična ikonografija, nagovoril Barzani. In dodal: »Referendum ni več v naših rokah, prav tako ne v rokah političnih strank. Je v rokah ljudstva. Vse dneve in noči pritiskajo na nas, da bi prložili glasovanje, toda tega ne bomo storili. Ne bomo ponavljali napak iz preteklosti.«

Stadion je zagrmel od navdušenja. V izredno poostrenih varnostnih razmerah in ob povsem realnem pričakovanju neposrednih potez iz Bagdada in morda tudi od kod drugod se bo današnji dan brez dvoma zapisal v kurdsko zgodovino. Zgodovino največjega naroda brez države. A zapisal se bo tudi v zgodovino Bližnjega vzhoda. Ta bo − enako velja za zemljevide − že zelo kmalu potrebovala kar nekaj »popravkov«.

Prijavi sovražni govor