Čebelarji v ZDA zadnjih deset let nemočno opazujejo izginjanje čebel iz panjev, letošnje poročilo pa je sprožilo medijsko bitje plati zvona, saj so v enem letu izgubili več kot 40 odstotkov vseh družin. Američane bolj kot proizvodnja medu skrbi opraševanje v kmetijstvu, saj čebele poskrbijo za rast za vsaj deset milijard dolarjev pridelkov.
Pred desetletjem je bila dobra polovica vsega medu na ameriških mizah domača, zdaj ga je le še dobra desetina. Po podatkih ameriškega ministrstva za kmetijstvo ga na leto pojedo dobrih 181 milijonov kilogramov, pri čemer ga morajo že 158 milijonov kilogramov uvoziti. »Vsako leto izgubljamo velike količine čebel, kar je močno prizadelo pridelavo medu. Panoga z bogato zgodovino vse bolj trpi,« ugotavlja Mark Jensen, predsednik zveze ameriških pridelovalcev medu.
Ameriški laboratoriji in univerze, ki preučujejo čebele in čebelarstvo ter so povezani v Obveščeno čebelje partnerstvo, so v nedavnem poročilu o letnih izgubah opozorili, da so poletni pogini lani prvič presegli bolj običajne zimske. »Zimski pogini so pričakovani, saj je to stresno obdobje za družine. Toda množično poletno umiranje čebel me je šokiralo, saj naj bi bil to zanje rajski letni čas,« trdi Dennis vanEngelsdorp, docent entomologije na univerzi Marylanda, ki vodi raziskave za Obveščeno čebelje partnerstvo.
Vse bolj zaskrbljeni so kmetje, saj so čebele še bolj kot za pridelavo medu pomembne za opraševanje polj. Največ panjev imajo v Kaliforniji, ki pridela skoraj polovico vsega ameriškega sadja, zelenjave in oreškov, samo pridelovalci mandeljnov pa so leta 2012 čebelarjem plačali 292 milijonov dolarjev za opraševanje njihovih polj. Nekajtedensko gostovanje panja ob poljih stane od 140 do 200 dolarjev. Čebelje opraševanje pa je po ocenah ameriškega kmetijskega ministrstva potrebno za vsakoletno pridelavo za deset do petnajst milijard dolarjev pridelkov.
Ni prepričljive razlage
Gordon Wardell, ki v kalifornijski dolini San Joaquin skrbi za opraševanje kar 18.615 hektarov nasadov mandeljnov, opozarja, da je eden od vzrokov za poletne pogine morda pretirano izkoriščanje panjev. Čebelarji, ki si želijo večjega zaslužka, umetno podaljšujejo pomladno obnavljanje, ko družine hitro povečujejo količino delavk. Te prehitro začno skrbeti za prehranjevanje panja, kar zviša njihovo smrtnost, to pa sproži učinek domin, saj vse mlajše delavke vse hitreje poginjajo, dokler se ravnovesje v družini v nekaj mesecih povsem ne zruši.
Po besedah dr. van Engelsdorpa podobno velja tudi za kmete, saj so ob rasti cen pridelkov na milijone hektarov iz različno cvetoče divjine spremenili v monokulture. Od leta 2007 se je program ameriškega kmetijskega ministrstva, ki kmetom plačuje, da ne obdelujejo občutljivih in k eroziji nagnjenih območij, zmanjšal za dobri dve Sloveniji. Ob proračunskem varčevanju se bo denar za ta namen še bolj krčil.
Mnogo strokovnjakov se osredotoča tudi na pesticide iz skupine neonikotinoidov, ki naj bi po nekaterih evropskih raziskavah zmanjševali navigacijsko sposobnost čebel. V EU so med cvetenjem že prepovedali uporabo treh skupin neonikotinoidov, ker naj bi ogrožali čebele, v ZDA jih še vedno uporabljajo za nekatere najbolj razširjene posevke.
Toda ob pozivih za reševanje čebel večina pozablja, da udomačene nabiralke medu v resnici sploh niso ogrožene, kar pa ne velja za njihove divje sorodnice. Samo v ZDA živi 3999 vrst divjih čebel, mnoge med njimi se približujejo izumrtju. Tako je v zadnjih sto letih ena od divjih čebeljih vrst ameriškega Srednjega zahoda izginila s polovice svojih nekdanjih poselitvenih območij. Štiri vrste čmrljev so se v samo dvajsetih letih zmanjšale za 96 odstotkov, tri so po mnenju strokovnjakov že izumrle. Vzrok so menda prav neonikotinoidi.