Cena političnega detanta − deset milijard in hrana

Pogajanja o srečanju med nekdanjim južnokorejskim predsednikom Li Mjung Bakom in pokojnim diktatorjem Kim Džong Ilom so dokaj dobro potekala, vse dokler ni Severna Koreja postavila zelo konkretnega pogoja: 400.000 ton riža, 100.000 ton koruze in 300.000 ton umetnih gnojil. In, da, še 10 milijard dolarjev v gotovini, ki bi jih v Pjongjangu menda uporabili za ustanovitev banke.

»Glede vrhunskega srečanja ne bi smeli barantati,« je odgovoril južnokorejski predsednik in tako ni prišlo do njegovega srečanja s Kimom. Vse to se je dogajalo leta 2009, piše Li v knjigi, ki bo izšla prihodnji teden, nekaj njenih izvodov pa so že razdelili tiskovnim agencijam. Severnokorejska zahteva je bila videti kot nekakšen »standardni račun« za sestanek na visoki ravni, trdi Li, ker je bilo vse, kar je Pjongjang zahteval, vestno popisano, in to s časovno razporeditvijo, kako in kdaj je treba poslati določeno blago.

Edino za denar ni bilo navedeno, kam ga je treba nakazati, čeprav bi lahko domnevali, da je Severna Koreja pričakovala, da bodo glede tega posredovale južnokorejske družbe, zlasti tiste, ki si želijo svoje poslovanje razširiti severno od 38 vzporednika, ki deli Korejski polotok na dva dela.

Škandal

Tri leta po tem, ko je bilo junija 2000 zgodovinsko vrhunsko srečanje med takratnim južnokorejskim predsednikom Kim Dae Džungom in Kim Džong Ilom, je namreč izbruhnil škandal, ko se je izkazalo, da je bila za detant med obema Korejama porabljena večja vsota denarja. Družba Hyundai Asan je vodstvu v Pjongjangu plačala 200 milijonov dolarjev, in čeprav je vodstvo družbe pozneje trdilo, da si je s tem denarjem zagotovilo monopol na turistične projekte v Severni Koreji, je sumničenje, da je šlo za podkupovanje v velikem stilu, vrglo slabo luč tudi na legitimnost Nobelove nagrade za mir, ki jo je tistega leta prejel Kim Dae Džung, in to kot ustanovitelj »politike sončne svetlobe«, katere največji dosežek je bilo prav vrhunsko srečanje v Pjongjangu.

Od 200 milijonov se je cena v slabem desetletju povečala na 10 milijard, kar je deloma znamenje devalvacije dolarja, po drugi strani pa tudi jasen kazalec povečanja vrednosti časa, ki je preostal za državniške poteze. Kim se je, pravi Li Mjun Bak, vneto zavzemal za vrhunsko srečanje, ker se je bližal smrti. Ker je konservativni voditelj v Seulu postavljal vse več pogojev – kot je uničenje jedrskega orožja ali priznanje, da je severnokorejski torpedo leta 2010 potopil južnokorejsko bojno ladjo –, pa je postajalo njuno srečanje vse bolj negotovo. Kim je umrl 17. decembra 2011.

Nobenega dvoma ni, da bodo po Li Mjun Bakovem pojasnjevanju »posebnosti« pogajanj s Pjongjangom skozi lupo spremljali vsako srečanje z mladim voditeljem Kim Džong Unom. Zagotovo se bo pojavilo vprašanje, ali tudi on zahteva na milijarde dolarjev za srečanje z južnokorejsko predsednico Park Geun Hje, o katerem se že na veliko pogajajo. Nihče pa ne dvomi o tem, kdo bo plačal odhod Kim Džong Una v Rusijo, čeprav ni izključeno, da bo tudi to priložnost vsaj za pogovore o investicijskih projektih in energiji. V Pjongjangu so namreč potrdili, da bo prvo potovanje njihovega voditelja v tujino, odkar je pred tremi leti prišel na oblast, odhod v Moskvo, in to na proslavo zmage nad fašizmom 9. maja.

Če bi sodili po tem, da je imela Severna Koreja leta 2013 najboljšo žetev v zadnjih 30 letih in da ji je tudi v letu 2014 kljub hudim sušam uspelo pridelati skorajda povsem dovolj hrane za celotno prebivalstvo, Kim Džong Unu k Putinu ne bo treba iztegovati razprte dlani. Ekonomski analitiki v Seulu napovedujejo, da se bo severnokorejski bruto domači proizvod leta 2015 povečal na celih 7 odstotkov, vse to pa je rezultat velike Kimove strpnosti do zasebne pobude in reform, ki so bile opredeljene v tako imenovanih »ukrepih 30. maja«. Gre namreč za trgu naklonjen politični preobrat, ki sta ga centralni komite Delavske partije in vlada v Pjongjangu na ta datum odobrila lani. Tovarne, ki pred sedmimi leti niso imele ne opreme ne reprodukcijskega materiala za proizvodnjo običajnih bombonov, zdaj ljudi oskrbujejo z zamrznjenimi ravioli, klobasami in celo kozmetičnimi izdelki.

Greh je zbliževanje s Putinom

S temi uspehi si Kim Džong Un zlahka privošči to, da si za prvo pot v tujino namesto Pekinga izbere Moskvo. Vsak obisk njegovega očeta na Kitajskem je bil med drugim organiziran tudi zaradi odvisnosti od kitajske vreče z denarjem. Politični vpliv velike sosede na Severno Korejo je temeljil predvsem na naftovodih, po katerih so s kitajske strani pošiljali potrebno energijo, in na letni pomoči v hrani, gnojilih in drugih potrebščinah v skupnem znesku več kot milijarde dolarjev.

Politični analitiki, ki se nagibajo k ironiji, so že začeli primerjati Kim Džong Una in Vladimirja Putina. Sprašujejo se, kdo od njiju je večji mačo. Oba se rada fotografirata s puškami v rokah, oba sta pogosto obdana z lepimi ženskami in oba odločno kritizirata Ameriko. Vendar pa so opazovalci, ki radi povezujejo zločin in kazen, prepričani, da je bil nedavni škandal v zvezi z napadom domnevnih severnokorejskih hekerjev na filmsko hišo Sony zgolj izgovor za nove ameriške ukrepe proti Pjongjangu. Pravi greh Kim Džong Una je pravzaprav njegovo zbliževanje s Putinom.

Kim se od svojega očeta razlikuje tudi po tem, da izdaja račune za slabo opravljeno delo. Tako se je, denimo, novembra lani v Pjongjangu mudil direktor ameriške državne tajne službe (National Intelligence) James R. Clapper, da bi tamkajšnje vodstvo prepričal, naj izpustijo dva Američana, ki so ju aretirali zaradi »sovražnega delovanja« proti severnokorejskemu režimu. Gostitelji so Clapperja odpeljali na, kot je trdil, »najboljšo večerjo v njegovem življenju«. Medtem ko je Američan užival v dvanajstih korejskih specialitetah, pa se je njegovo spremstvo spravilo nad ZDA in Washington obtožilo, da podpira severnokorejske sosede, ki »oblegajo« to državo.

Ko je Clapper odhajal iz Severne Koreje, so mu na letališču predložili račun za večerjo. In to za tisti del večerje, o katerem so gostitelji izračunali, da ga je osebno pojedel gost iz Amerike.