Cesarske in japonske dileme

Že sedem let se japonski cesar Akihito vsak mesec sestane s svojima sinovoma, princem prestolonaslednikom Naruhitom in njegovim mlajšim bratom Akišinom. Oče in sinova na teh sestankih razpravljajo o prihodnosti cesarske družine.

Po vsakem takšnem srečanju so štirje najvišji funkcionarji Agencije za cesarsko družino in eden od njihovih upokojenih kolegov povzeli vse tisto, o čemer so razpravljali cesar in oba princa, vse skupaj skrbno zapisali v cesarske anale in, če je bilo treba, tudi izpeljali tisto, kar je bilo na mesečnem sestanku opredeljeno kot naloga za agencijo.

Dva funkcionarja od štirih sta vodja agencije in eden njenih najvišjih uradnikov, druga dva sta dvorjana najvišjega ranga, upokojeni funkcionar pa je moral biti človek z bogatimi izkušnjami pri vzdrževanju zapletenega sistema cesarske družine. Njihovi sestanki so znani pod imenom »štirje plus eden«.

Sredi maja se je ta peterica pogosto udeleževala sestankov v uradu glavnega upravitelja dvora in vse, o čemer so razpravljali, so nemudoma usklajevali s premierovim uradom. Tema, o kateri so razpravljali, je bila namreč izredno pomembna: cesar je sinovoma omenil možnost svoje abdikacije, da bi bilo to sploh mogoče izpeljati, pa je treba najprej nujno spremeniti zakon o cesarski družini in odločiti, kakšen naziv naj bi v tem primeru dobil upokojeni cesar.

Čeprav je namestnik glavnega upravitelja dvorne agencije Šiničiro Jamamoto v četrtek odločno zanikal novico o morebitni abdikaciji, se japonski mediji še naprej na veliko ukvarjajo s to temo. »Absolutno netočno,« je dejal Jamamoto in poudaril, da »njegovo veličanstvo ne razpravlja o sistemu« cesarske družine, saj tudi po ustavi nima pooblastil za kakršno koli že odločanje.

Tudi princ prestolonaslednik Naruhito se je vzdržal razprave o ustavnih spremembah, ki bi njegovi hčeri, sicer njegovi edini potomki, omogočila, da za njim nasledi krono. Agencija za cesarsko družino zavrača spremembe, še toliko manj pa je pripravljena privoliti to, da bi se o tako kočljivih vprašanjih razpravljalo v javnosti, in to še preden bo povsem jasno, kakšno bo nadaljevanje monarhije.

Cesarska dedna linija

Čeprav so japonski cesarji potomci prvega cesarja Džimuja (660–585 pred našim štetjem), ki velja za reinkarnacijo boginje Sonca Amaterasu, in čeprav je bilo v nizu skupno 125 cesarjev kar 12 cesaric, sedanji zakon o sukcesiji natanko določa, da mora biti naslednik prestola moški. V času premiera Džuničira Koizumija, ko je bilo izpeljanih kar nekaj političnih in družbenih reform, so na dnevni red uvrstili tudi to vprašanje, saj je bilo že takrat jasno, da princ Naruhito in njegova soproga princesa Masako ne bosta imela več otrok.

Vprašanje cesarice so povezovali tudi z ideološko opredelitvijo enakopravnosti spolov in Koizumi se je resnično zavzemal za reformo cesarske dedne linije, čeprav sta temu silovito nasprotovali tako Agencija za cesarsko družino kot tudi skrajno konservativna frakcija njegove Liberalnodemokratske stranke (LDP).

Ko je leta 2006 cesarjev mlajši sin Akišino dobil sina, cesarska družina pa po več kot štirih desetletjih prvega moškega potomca, so sklenili, da se bo v vrsto za prestol postavil mali princ Hisahito. To pomeni, da bo cesarja Akihita nasledil 56-letni Naruhito, naslednji v nizu je njegov pet let mlajši brat, za njim pa sledi Hisahito. Če se v prihodnjih letih ne bo nič spremenilo, bodo princeso Aiko, ki je zdaj stara 15 let, preprosto obšli, čeprav med Japonci prevladuje prepričanje, da bi morala postati cesarica.

Velika moralna odgovornost

S ponovnim preobratom vladajoče LDP h konservativni desnici je tako celo napoved ZN, da bodo sistem nasledstva, omejen na moško linijo, obsodili kot diskriminacijski, izzvala ogorčen odziv premiera Šinza Abeja. Dejal je, da je namera ZN »popolnoma neprimerna« in da ne upošteva japonske zgodovine, tako da so na koncu omenjene očitke umaknili.

Čeprav bi abdikacija cesarja Akihita zahtevala zapleteno proceduro in odprla celo vrsto zelo občutljivih vprašanj, so japonski mediji celo namige na to sprejeli z odobravanjem in kot izraz velike moralne odgovornosti ljubljenega monarha.

»Vsa Japonska bi morala razmisliti o cesarjevi želji po abdikaciji,« je v uvodniku zapisal Mainiči, časopis z najvišjo naklado. Pri tem namreč ne gre za cesarja osebno, temveč za kakovost funkcije, ki jo opravlja. In čeprav je ta z ustavo omejena na ceremonialna srečanja, marginalno diplomacijo in človekoljubne dejavnosti, je cesar močan simbol japonskega ljudstva, kontinuitete državnosti in moralne neoporečnosti tistih, ki vodijo deželo vzhajajočega sonca. V trenutku, ko je začutil, da se v njegovem delovanju zaradi bremena let in načetega zdravja pojavljajo napake, je na abdikacijo pomislil predvsem zaradi čuta odgovornosti do lastnega naroda in države.

Čuti svoja leta

Lani se je cesar udeležil 270 različnih dogodkov in srečanj s tujimi državniki, in čeprav 82-letni monarh znotraj cesarske palače vsako jutro počasi teče kakšnih 20 do 30 minut, disciplinirano spoštuje rutino in ima pod nadzorom vse svoje bolezni, tudi sam čuti, da je vse pogosteje v nasprotju z lastnim prepričanjem, češ da mora cesar svoje dolžnosti opravljati tako, kot je treba, da jih ne sme kar tako krčiti, še toliko manj pa prepuščati komu drugemu.

V nasprotju s kitajskim sistemom, kjer obsesivno prikrivajo zdravstveno stanje partijskih voditeljev in v katerem je kaznivo celo ugibati o tem, ali ima predsednik težave s hrbtenico in ali ima premier ledvično bolezen, na Japonskem objavijo vsako podrobnost, povezano s cesarjevim zdravjem. Tako se, denimo, ve, da je imel cesar Akihito leta 2003 operacijo raka na prostati in da so ga nato hormonsko zdravili. Slabih šest let pozneje so mu odkrili tahikardijo in visok pritisk, hkrati pa je imel tudi težave z vnetjem želodca in dvanajstnika, pri čemer so se pojavljale krvavitve. Menda je bil vzrok stres.

V začetku leta 2011 so mu diagnosticirali zoženje srčne arterije, a to očitno ni bilo hujše obolenje, saj je takoj po katastrofalnem potresu in cunamiju, ki sta Japonsko prizadela marca, kar sedem tednov obiskoval ljudi v zasilnih zatočiščih in prebivalce prizadetih območij spodbujal, naj se čim prej lotijo obnove. Ko so leto dni pozneje cesarski zdravniki ugotovili, da nujno potrebuje srčni obvod, jih je cesar prosil, naj operacijo umestijo v njegov program, tako da se je lahko udeležil spominske slovesnosti ob prvi obletnici cunamija in potresa.

Petnajstega avgusta lani pa je na spominski slovesnosti, posvečeni padlim v vojni, ki je potekala v tokijskem kompleksu Čijoda, cesar nehote pokvaril obred, saj je v trenutku, ko bi moral stati pri miru in z minuto molka počastiti umrle, vzel v roke napisani govor in ga začel brati. Zelo hitro je ugotovil, da je naredil napako, je pa decembra pred svojim 82. rojstnim dnem novinarjem priznal, da »začenja čutiti svoja leta«. Razmišljanje o abdikaciji je nato sledilo kot izraz doslednosti monarha, ki je bil od nekdaj prepričan, da je njegova edina dolžnost služiti ljudstvu.