Tiskane izdaje
Načrtovani drugi del podmorskega plinovoda Severni tok, ki naj bi podvojil pritok ruskega zemeljskega plina prek Nemčije na severni evropski trg, je doživel nov, čezatlantski napad. Nove protiruske sankcije, ki jih je minuli teden sprejel ameriški senat, so usmerjene proti podjetjem, ki sodelujejo pri tem projektu. Ker so med njimi tudi velike evropske energetske družbe, so v Berlinu zagrozili s povračilnimi ukrepi proti ZDA.
Veliko nasprotnikov je imel že prvi del Severnega toka, ki so ga odprli novembra 2011, z njim pa se je ruski plinski monopolist Gazprom izognil tradicionalnim razvoznim potem v Evropo, ki so potekale po do Rusije čedalje manj prijaznih državah: Belorusiji, Češki, Slovaški, Poljski in zlasti Ukrajini. Radosław Sikorski, ki je bil takrat poljski obrambni minister, je že pred enajstimi leti ta najdaljši podvodni plinovod na svetu primerjal z zloglasnim sporazumom med zunanjima ministroma Sovjetske zveze in Nemškega rajha Vjačeslavom Molotovom in Joachimom von Ribbentropom, s katerim sta si leta 1939 Berlin in Moskva razdelila Poljsko.
Močan odpor proti načrtovani razširitvi Severnega toka
A ne glede na nasprotovanja so »dvocevni« plinovod uspeli položiti pod Baltsko morje še pred izbruhom nove hladne vojne, ki jo je pred tremi leti izzvala ukrajinska kriza, med njenimi žrtvami pa je bil tudi Južni tok, ki naj bi ruski plin pripeljal na južnoevropski trg, pri projektu pa je hotela sodelovati tudi Slovenija.
O tem, da bi Severni tok razširili, so začeli razmišljati, še preden je po njem sploh stekel ruski plin. Toda na začetku leta 2015 so iz Gazproma sporočili, da so zaradi nizkih cen plina, bruseljskih ovir njihovemu dostopu do nemške distribucije in »zapletenih političnih razmer« zmogljivosti že zgrajenega plinovoda zadostne. Niti pol leta ni minilo, ko so mnenje spremenili. Junija 2015 je bila najbolj vroča novica z mednarodnega gospodarskega foruma v St. Peterburgu ta, da so propad projekta Južni tok in težave z njegovo alternativo, Turškim tokom, ki so ga bile ogrozile napetosti med Moskvo in Ankaro, spodbudile vodstvo Gazproma, da je s svojimi zahodnimi partnerji podpisal memorandum o izgradnji Severnega toka 2, še ene »dvocevke«, ki bo tekla vzporedno z že obratujočo in podvojila pretok plina.
Projekt ima na stari celini politične podpornike tam, kjer imajo sedež multinacionalke, ki skupaj z Gazpromom načrtujejo podvojitev Severnega toka. Prva je vsekakor država, v katero priteka ruski plin: Nemčija in njeni družbi Wintershall in Uniper (v času podpisa memoranduma še del E. ON). Poleg njiju so se v Severni tok 2 »zlili« še naslednji energetski mastodonti: avstrijski OMV, britansko-nizozemski Shell in francoski Engie (do pred dveh let imenovan GDF Suez).
Podporniki so močni, a tudi upor proti razširitvi plinovoda je precej bolj silen, kakor ga je doživel izvorni Severni tok. Aprila letos so morale sodelujoče družbe podpisati poseben finančni sporazum z Gazpromovo hčerko, da bodo v projekt vložile polovico sredstev oziroma 950 milijonov evrov, saj jim je Poljska preprečila, da bi ustanovile »joint venture«. Tudi nekdanji poljski premier Donald Tusk je konec leta 2015 že kot predsednik evropskega sveta izjavil, da Severni tok 2 »ni v interesu EU«, sredi letošnjega marca pa so njegovemu bruseljskemu kolegu Jean-Claudeu Junckerju, ki je na čelu evropske komisije, voditelji osmih članic EU poslali pismo, v katerem nasprotujejo njegovi izgradnji, ker da lahko ogrozi energetsko varnost v srednji in vzhodni Evropi. Pismo so podpisali politiki, ki so na čelu Češke, Estonije, Latvije, Litve, Madžarske, Poljske, Romunije in Slovaške.
Ko Evropi na pomoč priskočijo dobrohotni jenkiji
Zaradi nove ruske plinske »invazije« so bili zaskrbljeni tudi evropski čezatlantski »prijatelji«. Podobno pismo z istimi opozorili in strahovi, kakor jih je pred dvema meseci izrazilo osem vzhodnoevropskih voditeljev, je že pred slabim letom Junckerju poslalo deset vplivnih ameriških senatorjev na čelu z glavnim čezatlantskim protiruskim »jastrebom« Johnom McCainom. Ti so prejšnji teden v nasprotju z željami in nasveti nove ameriške administracije uspeli v zakonski predlog o sankcijah proti Iranu vključiti še kazenski paket proti Rusiji, ta pa je očitno usmerjen zlasti proti tistim ruskim podjetjem in njihovim partnerjem, ki bi si drznili sodelovati pri projektu Severni tok 2. Senatorji so le z dvema glasovoma proti zakonski predlog sprejeli, spodnji dom ameriškega kongresa mora o njem še odločiti, ni pa jasno, ali ga bo s svojim podpisom v zakon spremenil tudi sam predsednik Donald Trump.
Na gospodarsko nesmiselnost oziroma politično neučinkovitost zahodnih protiruskih sankcij je že večkrat opozorilo več evropskih voditeljev, tokrat pa se je prvič zgodilo, da so dogajanja v ameriškem senatu doživela na stari celini tako oster odziv, kakor je bila konec prejšnjega tedna skupna izjava avstrijskega kanclerja Christiana Kerna in nemškega zunanjega ministra Sigmarja Gabriela. V njej sta ZDA opozorila, naj ne izkorišča politične sankcije v gospodarske namene in naj se ne poskuša vmešavati v evropsko energetsko politiko. Nemška gospodarska ministrica Brigitte Zyppries je bila še bolj odločna. Če bo predsednik Trump ta zakon podpisal, »bomo morali razmisliti o protiukrepih«, je izjavila konec prejšnjega tedna.
