Tiskane izdaje
Filipinski predsednik Rodrigo Duterte je bil utrujen in bilo je že skoraj jutro, ko je na tiskovni konferenci, ki jo je v nedeljo do pozne noči prenašala televizija, zagrozil, da bo njegova država izstopila iz Organizacije združenih narodov. Za škandal, ki je izbruhnil zaradi te izjave, je zunanji minister Perfecto Yasay seveda okrivil novinarje.
»Če ste zelo utrujeni, razočarani, frustrirani in jezni, se vam mora nekoliko oprostiti za tak odziv,« je poskusil Yasay v ponedeljek pomiriti vihar. Toda čeprav je vodja diplomacije pozival javnost, naj razume, da je tudi Duterte »človeško bitje«, je vendarle moral potrditi, da »predsednik ne izreka stališč, ki jih ne podpira«.
Rodrigo Duterte. Foto: Lean Daval Jr/Reuters
Kaj se bo torej zgodilo s članstvom Filipinov v OZN? Duterte je jasno in glasno označil svetovno organizacijo in njene organe za zaščito človekovih pravic za »kurbine sinove«, ki se vmešavajo v njegovo politiko iztrebljanja kriminala, ter nedvoumno dejal, da bo – če bo OZN še naprej kritizirala ubijanje domnevnih tihotapcev mamil ali odvisnikov, kar predsednik popolnoma podpira – »pozval Kitajsko in nekatere afriške države k ustanovitvi nove mednarodne organizacije«. Napovedal je, da bo zahteval, naj vrnejo Filipinom ves denar, ki ga je ta država namenila OZN, in niti za trenutek ni bilo mogoče jasno vedeti, ali so to samo slogovne figure iz njegovega vulgarnega političnega jezika ali bi človeku, ki je zmožen poslati »odrede smrti«, da nezakonito obračunajo s kriminalci, res lahko padlo na pamet kaj takega.
Skoraj isti trenutek, ko je Duterte grozil z odhodom iz OZN, je severnokorejski vodja Kim Džong Un zagrozil, da bo Južno Korejo in ZDA »spremenil v kup pepela«, in to s preventivnim jedrskim napadom na vojake teh dveh zaveznikov, ki sta v ponedeljek začela skupne vojaške vaje, poimenovane Ulchi Freedom Guardian. Gre za redne manevre, v katerih sodeluje 25.000 ameriških vojakov, večinoma tistih, ki so nastanjeni v južnokorejskih oporiščih, in Pjongjang se seveda ni zmotil, ko jih je razumel kot priprave na morebiten oboroženi spopad s Severno Korejo.
Odločitve pod vplivom čustev
Tudi južnokorejska predsednica Park Geun Hje se ni zmotila, ko je opozorila, da so »jedrske in raketne grožnje Severne Koreje neposredne in resnične«.
Duterteja so že pred izvolitvijo za predsednika primerjali s Kim Džong Unom, vendar so bile takšne primerjave bolj povezane z načinom izvedbe samovoljnih usmrtitev brez sojenja in brez upoštevanja zakonov kakor z ukrepi, napovedanimi pod vplivom močnih čustev. Filipinski predsednik se je, denimo, odločil za grožnjo z umikom iz OZN zaradi opozoril, ki jih je ta organizacija namenila uradu za mamila in kriminal ter ga opomnila, da s svojim ravnanjem in ponujanjem nagrade za glavo vsakega tihotapca ali uživalca mamil »spodbuja nezakonito ubijanje«.
V grožnji Kim Džong Una lahko prepoznamo jezo ne samo zaradi rednih manevrov, ampak tudi zaradi pobega drugega najpomembnejšega človeka severnokorejskega veleposlaništva v Londonu, ki je v Seulu zaprosil za azil. Pjongjang je poskusil »pojasniti«, da je namestnik veleposlanika Thae Jong Ho pravzaprav pobegnil zaradi poneverjanja državnih sredstev in bil celo vpleten v posilstvo mladoletnice. Toda Kim Džong Un je kljub temu doživel izginotje enega najboljših diplomatov, ki jih je imel, kot osebni poraz. Ko je severnokorejski vodja pod vplivom močnih čustev, grozi s tem, kar ima na voljo: z atomskimi bombami in raketami.
Pobegli Thae Jong Ho. Foto: Kim Hong-Ji/Reuters
Zdaj se lahko vprašamo, čigava grožnja je resničnejša in nevarnejša. Dutertejeva ni bila prva tovrstna. Šestega januarja 1965 je tedanji predsednik Indonezije Sukarno napovedal umik njegove države iz OZN, ker je Malezija ne samo postala članica svetovne organizacije leta 1963 (čemur je Sukarno zaman nasprotoval), ampak tudi nestalna članica varnostnega sveta OZN.
»Zdaj, ko je Malezija postala članica varnostnega sveta, razglašam, da je Indonezija zapustila OZN,« je sporočil Sukarno ter umaknil svojo državo celo iz tistih specializiranih agencij – denimo Unesca in Svetovne zdravstvene organizacije –, ki so namenjale Indoneziji 50 milijonov dolarjev pomoči.
Burna zgodovina
Sukarno je trdil, da ga pri takšni odločitvi podpira celotno prebivalstvo. Edina tuja država, ki je podprla njegov ukrep, je bila LR Kitajska, ki je označila Sukarnovo odločitev za »modro in odločno« ter povedala, da je Sukarno tako »opogumil ljudi v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki v boju proti imperializmu«. Toda Sovjetska zveza, ki je celo z orožjem podprla Sukarna v sporu z Malezijo, je opozorila, da takšna odločitev kaže na »nenormalno stanje v OZN«.
Indonezija se je vrnila v svetovno organizacijo 18 mesecev pozneje, in to po vojaškem udaru, s katerim je Suharto strmoglavil Sukarna z oblasti, in tako je ta dogodek postal samo del burne zgodovine. Toda še vedno ostaja rusko vprašanje, ali je stanje v OZN spet nenormalno.
Težko si predstavljamo, da bi Filipini in celo sam Duterte res zahtevali odhod iz OZN, toda hkrati je očitno, da svetovna organizacija ne zna rešiti številnih velikih vprašanj sodobnega sveta. Slabo se loteva tako jedrske grožnje diktatorske Severne Koreje kakor kršitev človekovih pravic in načel pravne države v državi, ki velja (ali je vsaj pred kratkim veljala) za eno najzrelejših azijskih demokracij.
Prav dvojni mandat Ban Ki Muna kot prvega Korejca na čelu OZN bo ostal omadeževan zaradi številnih neuspešnih poskusov, s katerimi so poskušali prepričati Pjongjang o razoroževanju in denuklearizaciji. Skorajda bi lahko rekli, da je OZN pod vodstvom Ban Ki Muna ostala brez vizije, kako reševati korejsko vprašanje.
Ban Ki Mun. Foto: Brendan McDermid/Reuters
Prav tako je mogoče (in treba) Organizaciji združenih narodov očitati, da je izgubila kompas pri zaščiti svetinje človekovih pravic, ker je dopustila toliko spornih dejanj, povezanih z njeno komisijo za človekove pravice, da je nesmiselno pričakovati, da bi ta organ lahko rešil katerokoli vprašanje. Denimo nezakonite usmrtitve »državnih sovražnikov«, ne glede na to, ali so to tisti v Severni Koreji ali na Filipinih.
Po najnovejših podatkih filipinske policije so v zadnjih sedmih tednih, odkar je Duterte prevzel najvišji položaj, ubili približno 1800 ljudi, od tega 712 osumljenih preprodaje mamil, ki jih je ustrelila policija, in 1067 oseb, o katerih policija trdi, da jih je ubila mamilarska mafija. Število ubitih se tako nevarno povečuje in vprašati bi se morali, kaj šele čaka Filipine, ko bo predsednik še bolj utrujen, frustriran, razočaran in jezen.
OZN se je znašla pred velikim in pomembnim preizkusom. Diktature in demokracije so si vse bolj podobne po načinu vladanja, vedenju voditeljev, političnih odločitvah, sprejetih pod vplivom močnih čustev, in predvsem zaradi groženj. Za omenjanje atomske bombe in umika iz OZN mora veljati nekakšna odgovornost. Vprašanje, kdo jo bo definiral, je vprašanje, ki razkriva, da stanje v svetovni organizaciji res ni povsem normalno.
