Čim dlje proti vzhodu, tem bližje zahodu

Šinzo Abe bo konec meseca postal prvi japonski premier, ki bo obiskal havajsko pristanišče, odkar ga je 7. decembra­ 1941 napadla vojska cesarja ­Hirohita. Xi Jinping bo januarja postal prvi kitajski predsednik, ki se bo udeležil Svetovnega gospodarskega foruma, odkar je švicarsko smučišče pred 45 leti postalo simbol kapitalističnega kluba, katerega popolno nasprotje si je Kitajska prizadevala postati.

Dva »prvič« kažeta prednostne naloge Abeja oziroma Xija. Japonski premier bo izkoristil trenutek menjave ameriških predsednikov, da bi obrnil nov list v odnosih med Tokiem in Washingtonom ter se bolj Donaldu Trumpu ob prihodu kot Baracku Obami ob odhodu predstavil kot vodja države s samostojno zunanjo politiko, ki bi rada bila enakopravna partnerica ZDA. Prav tako kakor je Obama letos hotel postati prvi ameriški predsednik, ki je (v družbi japonskega premiera) obiskal Hirošimo, se poklonil spominu na mrtve, vendar se ni opravičil za atomsko bombardiranje tega mesta in nato še Nagasakija, s čimer se je končala druga svetovna vojna v Aziji, tako bo tudi Abe zdaj (v Obamovi družbi) obiskal Pearl Harbor. Verjetno bo govoril o večnem miru in prijateljstvu z Ameriko, a se prav tako ne bo opravičil za približno 2500 ubitih ameriških vojakov, zaradi česar so bile ZDA pravzaprav potisnjene na veliko bojišče.

Čim več trgovine

Kitajski predsednik bo nekaj dni pred Trumpovo vselitvijo v Belo hišo izkoristil Davos za opozorilo svetu, da je vojaškemu uničevanju sredi prejšnjega stoletja sledila globalizacija, ki se ji je tudi Kitajska vztrajno upirala, dokler ni stopila na njeno čelo, ki je prispevala svoj delež k vsem desetletjem miru in jo je zdaj, če vprašate Kitajce, treba nadaljevati prav zaradi tega – ohranitve miru.

Delno držijo tudi razlage, da bo Xi izkoristil Trumpov umik iz čez­pacifiškega partnerstva (TPP) in morda tudi protekcionizem, ki ga je bilo mogoče prepoznati v njegovih predvolilnih obljubah, za uveljavitev azijske sile kot novega globalnega vodje proste trgovine.

Toda to ne bo lahka naloga, zato bo Xi v Davosu najprej poskusil pridobiti podporo preostalih navdušencev nad globalizacijo, da bi sestavil svojevrstno koalicijo za nadaljevanje prostotrgovinskega obdobja, v katerem je lahko Kitajska pomemben dejavnik, vendar še vedno ne odločilen. Kitajski predsednik bo zato predvidoma še očitneje lobiral za umik vseh ovir za pretok kapitala, znanja in strokovnjakov; gospodarske voditelje bo opozarjal na svoje pomembne­ pobude, kakršna je, denimo, Azijska banka za naložbe in infrastrukturo (AIIB); poleg tega bo od tam sporočal Washingtonu, da si Kitajska želi trgovati z ZDA, ne pa se zapletati v spore. Želi si čim več trgovine. Na vseh področjih.

Abejev položaj je trenutno preprostejši. Je namreč eden redkih svetovnih voditeljev, ki lahko hitro vidi, kakšne koristi ima lahko njegova država od Trumpovega načina vodenja ZDA.

Japonska politična paraliza

Zaradi ameriškega umika iz partnerstva TPP, ki ga je Trump potrdil dan po tem, ko je zmagal na volitvah, bi namreč ta prostotrgovinski blok postal »nesmiseln«, kakor je Abe komentiral njegovo prihodnost brez ZDA. Toda precej pomembnejša je ugotovitev, da se mora Japonska, da bi se rešila iz pasti dolgotrajne stagnacije, nujno otresti politične paralize, v katero je ta država zašla po porazu v drugi svetovni vojni. Pacifizem, zapisan v japonski povojni ustavi, je resda pomembno vplival na oblikovanje zavesti novih generacij, ki so odrasle ali bile rojene po koncu vojne in se jim Japonska zdi članica globalne družine, ne pa »nebeški narod« pod vodstvom »nebeškega vladarja« (kakor Japonci pravijo svojemu cesarju), vendar v zadnjem času prav to omejuje enakopravno, ustvarjalno in nujno sodelovanje Japonske pri mednarodnem iskanju političnih, gospodarskih in finančnih rešitev sodobnih težav.

Medtem ko je Kitajska rasla, a se med krepitvijo gospodarske in vojaške moči ni spreminjala iz političnega monolita v odprto, pluralistično demokracijo, so Japonsko čedalje bolj potiskali na rob azijskega pa tudi svetovnega razvoja, kar lahko postane nevarno za ohranitev ravnotežja sil in miru v vzhodni Aziji.

Trump je obljubil veliko pospravljanje geopolitične shrambe zgodovinskih zaslug in krivic. Abe je bil pripravljen na to ter spretno skočil na najpomembnejšo točko. Kajti Pearl Harbor je simbol marsičesa, kar je bilo vir slabih občutkov v japonsko-ameriških odnosih. Tako kakor je bila Hirošima do Obamovega prihoda boleča rana, ki mnogim Japoncem ni dopuščala, da bi spoznali lastno vlogo v drugi svetovni vojni, tako je bilo havajsko pristanišče do zdaj za Američane točka, ki jih je spominjala na japonsko nevarnost. Abe bi rad to spremenil.

Če pozorneje pogledamo, lahko ugotovimo, da sta cilja, ki bi ju Xi Jinping v Davosu in Šinzo Abe v Pearl Harborju rada dosegla, pravzaprav ista. Nadaljevanje globalizacije, vendar pod nekoliko drugačnimi pogoji. Tako Kitajska kot Japonska bi bili radi enakopravnejši partnerici Zahoda, zlasti ZDA. Katera od njiju bo uspešnejša, bomo šele videli. Toda zgodovina se bo spominjala obeh precedensov kot pomembnih točk v prilagajanju svetovne ureditve, kakršna je obstajala od konca druge svetovne vojne in jo je po svoje določila prav Japonska. Z napadom na Pearl Harbor.