Tiskane izdaje
New York – Nenadna smrt Vitalija Čurkina, karizmatičnega veleposlanika Rusije v OZN, je prinesla kanček enotnosti v razdrobljeno svetovno organizacijo. Slovo spretnega diplomata je sprožilo izraze spoštovanja diplomatske elite, eno njegovih zadnjih opozoril je bilo namenjeno ohranjanju vloge svetovne organizacije, ki jo v zadnjem času maje nova oblast v Washingtonu.
Odšel je »diplomatski velikan in čudovita osebnost«, je dejal britanski veleposlanik v Stekleni palači Matthew Rycroft. Nekaj dni pred tem sta ostro izmenjavala mnenja o zasedbi Krima in Ukrajini, Britanec je slišal, naj sami raje vrnejo Falklandske otoke in Gibraltar. Spoštljivo govorjenje o pokojnem – Čurkinu je dan pred 65. rojstnim dnevom odpovedalo srce – je spodobno, toda ruski diplomat je v dobrih desetih letih dela v OZN – to je drugi najvišji zunanjepolitični položaj v Rusiji, takoj za zunanjim ministrom – postal ena od osi mednarodne diplomacije in imel prijateljske odnose tudi z ljudmi, s katerimi se je najostreje kosal za govorniškim odrom.
»Ameriška predstavnica govori, kot da je mati Terezija. Spomnite se, koga predstavljate, spomnite se delovanja vaše države,« je lani vrnil žogico ameriški veleposlanici Samanthi Power, ko mu je očitala, da je Rusija odgovorna za grozodejstva v Alepu. Samantha Power je v ponedeljek ob novici o njegovi smrti dejala, da je bil »diplomatski maestro«, ki je naredil »vse, kar je v njegovi moči, za premagovanje ameriško-ruskih razlik«. Njena predhodnica Susan Rice ga je označila za »zelo učinkovitega in zelo zabavnega«. Toda prijazni nasmeh je prekrival jekleno odločnost, včasih tudi cinizem enega najboljših predstavnikov ruske diplomatske šole, ki pa je bil vedno s pragmatično razumnostjo pripravljen na dogovore.
Varčevalna grožnja
V zadnjem intervjuju je poudaril, da je OZN »nujno potreben mehanizem, brez katerega bi vsak deloval sam zase«. Verjetno je to bilo svarilo pred novim vetrom, ki veje iz Washingtona. Ameriška veleposlanica Nikki Haley je v enem izmed prvih nastopov opozorila, da skrbno spremljajo, kdo jih podpira in kdo ne, slednji bodo to jasno občutili. Njen šef, predsednik Donald Trump, je po volitvah označil OZN za »družabni klub«, resolucija, s katero je varnostni svet obsodil gradnjo izraelskih naselij na zasedenih ozemljih Zahodnega brega (to je omogočila vlada Baracka Obame, ki se je na glasovanju vzdržala), pa naj bi spodbudila razmišljanje, kako vrniti udarec.
Časnik New York Times je konec januarja napovedal predsedniški ukaz, s katerim naj bi ZDA najmanj za 40 odstotkov zmanjšale svoje finančne prispevke za OZN. To bi bil velik udarec, saj so ZDA daleč največji donator. Napolnijo kar 22 odstotkov proračuna, poleg tega prostovoljno prispevajo v številne programe OZN. Ena od prvih nalog Nikki Haley naj bi bila prečesati delovanje OZN, še posebej mirovnih operacij. »Kar deluje, bomo še izboljšali, kar ne deluje, bomo poskusili popraviti, kar je zastarelo in nepotrebno, bomo odpravili,« je napovedala. ZDA ne prispevajo vojakov za modre čelade, zato pa njihovih 7,9 milijarde dolarjev letno pomeni približno 29 odstotkov proračuna 16 mirovnih misij.
V zadnjih tednih so tovrstne napovedi potihnile, toda ameriško nasprotovanje Salamu Fajadu kot predstavniku OZN za Libijo kaže na toksično delovanje nove oblasti v Washingtonu, saj je Fajad eden redkih palestinskih politikov, ki je pridobil zaupanje zahoda in obeh predhodnih ameriških vlad, tako Obamove kot Busheve. Po mnenju Richarda Gowana iz mnenjske organizacije Evropski svet za zunanje odnose je to omajalo položaj novega generalnega sekretarja Antónia Guterresa pri sestavljanju verodostojnega vodstva svetovne organizacije, lahko pa bi sprožilo podobne odzive drugih ključnih članic.
Še več cinizma
Trumpova strategija do OZN po odložitvi spornega ukaza, ki je sprožil val panike, ostaja neznanka, toda iz Bele hiše se valijo nove in nove napovedi načela »Najprej Amerika«. V Washingtonu se krepi prezir do birokracije v Stekleni palači, ki si sicer po vseh merilih zasluži pošteno reformo in odločne reze v njeno razpaslost. Gowan ne zanika možnosti, da bi Guterres in Nikki Haley, evropski socialist in konservativna ameriška republikanka, lahko premagala razlike in naredila organizacijo »vitkejšo in učinkovitejšo« ter tako preprečila drastične ukrepe Trumpove vlade.
Toda hkrati vidi novega predsednika ZDA kot nekoga, ki deluje »po primitivnih načelih« in se raje pogaja s podobno mislečimi in delujočimi partnerji, kot je ruski predsednik Vladimir Putin, kot pa z mehkejšimi akterji v podobi OZN. Zato bi se v Trumpovem obdobju odnosi med ZDA in OZN lahko dokončno sesedli, svet pa bi zaznamovali cinični procesi in barantanje, ki ga bo usmerjala politika moči, dogovori pa bodo kratkoživi.
