Tiskane izdaje
Microsoftov Bill Gates, Amancio Ortega iz Zare, Warren Buffett iz Berkshire Hathawaya, mehiški telekomunikacijski magnat Carlos Slim, Amazonov Jeff Bezos, Facebookov Mark Zuckerberg, Oracleov Larry Ellison in Michael Bloomberg iz istoimenskega borzno-medijskega podjetja posedujejo 426 milijard dolarjev, 3,6 milijarde najrevnejših Zemljanov pa 409 milijarde, so po podatkih revije Forbes in banke Credit Suisse preračunali v človekoljubni organizaciji. Zahtevajo svetovni dogovor o davkih za koncerne, zaprtje davčnih oaz in razvidnost o dohodkih in premoženju.
Tudi v Nemčiji 36 milijarderjev premore toliko kot revnejša polovica prebivalstva, a konservativno-liberalni komentatorji ne dajo veliko na takšne ocene. »Škandal je revščina,« v časopisu FAZ piše Philip Plickert. »Oxfam bi moral ožigosati režime, ki so odgovorni za slab razvoj in pomanjkanje perspektive več milijard ljudi.« Komentator opozarja, da je večina od osmih superbogatašev svoje premoženje pridobila z gospodarskimi dejavnostmi v pravnih državah in tržnem gospodarstvu, razvili so proizvode, ki jih ljudje množično kupujejo, večina jih je začela iz nič. Nemškemu komentatorju se zdijo problematični tisti, ki svoje premoženje ustvarjajo s korupcijo, monopoli in privilegiji. Prav je opozarjati na davčne luknje, a večina omenjenega premoženja ni nastala tako.
Elito vznemirjajo znamenja novega časa
Pa bo takšna logika še lahko prevladala? Lanske volitve v ZDA in Evropi so na površje prinesle nasprotovanje statusu quo, »davoški človek«, ki je tudi lani plačal več deset tisoč dolarjev za nekajdnevno sobivanje z najvplivnejšimi, najbolje obveščenimi in najbolje povezanimi Zemljani, pa niti v sanjah ni predvidel zmage Donalda Trumpa v ZDA ali brexita. Zdaj vsa ta smetana družbe, politike in gospodarstva osuplo posluša, kako prihodnji ameriški predsednik sesuva EU, Nato in Kitajsko ter napoveduje približevanje Rusiji.
Ustanovitelj WEF Klaus Schwab poskuša razumeti znamenja novega časa, od tod rdeča nit letošnjega srečanja »odzivno in odgovorno vodenje«. A se v ozadju resnično napovedujejo tektonske spremembe v gospodarski in varnostni strukturi, kakršna je prevladovala po drugi svetovni in hladni vojni. Donald Trump namreč naznanja novi gospodarski nacionalizem, potem ko je prav globalizacija v preteklih desetletjih iz revščine potegnila več sto milijonov ljudi. To vsekakor velja za Kitajsko, ki je z njo spektakularno obračunala z revščino, zato ni presenetljivo, da kljub odsotnosti številnih drugih svetovnih voditeljev s kanclerko Angelo Merkel vred v Davos prihaja kitajski predsednik Xi Jinping.
A je očitkov o kitajskih valutnih manipulacijah (spet) vse več, nedavno poročilo odhajajoče administracije demokratskega predsednika Baracka Obame pa s prstom kaže tudi na kitajske poskuse dominacije nad globalno industrijo polprevodnikov, ki v ZDA zaposluje štirikrat več od proizvodnje jekla. Dolgo roko gigantskih programov domači industriji za subvencije in prevzemanje tujih podjetij čutijo tudi nemški tehnološki prvaki, in če predsednik Xi podpira sodelovanje, kritiki zahtevajo popolno recipročnost za zahodne visokotehnološke investicije na kitajskem trgu.
Predlogi za boljšo družbo in večje zadovoljstvo vseh
Diane Coyle z univerze Manchester predlaga bogate nagrade za učitelje v revnih predelih družb in pomoč pri posredovanju znanja, ki jih bodo otroci potrebovali v prihodnosti. Nobelov nagrajenec Robert Schiller se navdušuje za uvedbo zasebnih zavarovanj proti morebitnim porazom na poklicni in življenjski poti, s čimer bi ljudje dobili več poguma za nove izzive, ter za ukrepanje vlad ob povečevanju neenakosti. Generalni sekretar evropskega mehanizma stabilnosti Kalin Aney Jense pa verjame, da je treba spodbujati podjetniški duh z boljšo izobrazbo, vladnimi spodbudami in zmanjšanjem regulacij za ustanavljanje podjetij, saj zagonska podjetja s področij umetne inteligence, čistih energij, zdravstva in tehnologije k ustvarjanju lahko pridobijo veliko ljudi ter zmanjšajo potrebo po državni podpori. Ali pa so to za mnoge preveč včerajšnje teme?
