Tiskane izdaje
Tunizijska revolucija, ki se je začela s samosežigom uličnega prodajalca Mohameda Buazizija pred skoraj petimi leti, je bila zgled za mnoge arabske države v soseščini. Toda arabska pomlad v Egiptu, Siriji, Libiji, Bahreinu, Jemnu ni trajala dolgo. Zdržala je pravzaprav samo tam, kjer se je začela. V Tuniziji. Zaradi odločilne vloge tunizijskega kvarteta za dialog, ki je državo učinkovito rešil pred krizo in nasiljem.
Norveški Nobelov odbor, ki podeljuje nagrade za mir, je sklenil, da bo to najprestižnejše mednarodno priznanje letos odšlo prav v Tunizijo. Odločitev odbora, ki ga po novem vodi nekdanja norveška ministrica Kaci Kullman Five (na tem mestu je nasledila nekdanjega premiera Thorbjørna Jaglanda, zdajšnjega generalnega sekretarja Sveta Evrope), je bila za mnoge nadvse presenetljiva. Vsi so pričakovali odmevnejša imena. Toda navkljub drugačnim pričakovanjem je odbor norveškega stortinga povlekel pravo potezo in z njo v bistvu sledil oporoki Alfreda Nobela, ki je imel v mislih prav tovrstne oblike delovanja za mir. Od spodaj navzgor. Tako kot je to ves čas počela tunizijska četverica, ki nad mirom v Tuniziji bdi še danes.
Organizacije, in ne posamezniki
Tunizijsko četverico, letošnjo Nobelovo nagrajenko za mir, sestavljajo štiri močne tunizijske civilnodružbene organizacije. V Oslu poudarjajo, da so prav te dobile nagrado in ne posamezniki, ki jih vodijo. Najvplivnejši člen tega tunizijskega kvarteta (naziv močno spominja na znameniti Aleksandrijski kvartet Lawrencea Durrella, enega najbolj znanih romanov dvajsetega stoletja, ki se dogaja v Egiptu), je gotovo Tunizijski delavski sindikat (UGTT). To delavsko združenje je aktivno sodelovalo že v boju za neodvisnost, zato so francoske tajne službe leta 1952 umorile njegovega ustanovitelja Farhata Hacheda, ki je še danes tunizijski heroj. Sindikat je bil ena redkih političnih organizacij, proti katerim si pobegli diktator Ben Ali (pred besom množic je zbežal januarja 2011) ni upal dvigniti roke. Poleg UGTT v četverici sodelujejo še združenje delodajalcev (UTICA), bolj znano kot združenje za industrijo, trgovino in obrt, Tunizijska odvetniška zbornica in Liga za človekove pravice (LTDH), ki jo je nekdanja oblast v bistvu najbolj preganjala. Njeni člani pravijo, da so tajni agenti pregledovali in zapirali celo otroke aktivistov, ker so mislili, da prenašajo kakšna tajna sporočila.
Dialog je premagal orožje
Mohamed Buazizi, ki je zanetil arabsko pomlad (evropski parlament mu je posmrtno podelil nagrado Saharova), je v bolnišnici umrl januarja 2011. Takrat so se začeli siloviti protesti, ki so predramili dobršen del Bližnjega vzhoda. Ben Ali, ki je Tuniziji s trdo roko vladal 23 let, je zbežal iz države. Na prvih parlamentarnih volitvah je zmagala islamska stranka En Nahda (Preporod), ki je bila v prejšnjem režimu prepovedana. Toda že naslednje leto so v Tuniziji izbruhnili veliki protesti. Množice niso bile zadovoljne z nekaterimi konservativnimi potezami vladajoče stranke. Kriza se je še zlasti dramatično poglobila po umoru dveh vidnih opozicijskih politikov Chokrija Belaida in Mohameda Brahmija leta 2013. Tunizija je bila na robu državljanske vojne. In tu je v igro vstopila včeraj nagrajena četverica. Po več mesecih trdih pogajanj so se vse politične sile v državi po njeni zaslugi dogovorile za skupno pot v demokracijo. En Nahda je popustila. Tudi zato, ker se je zbala, da bo sicer doživela podobno tragično usodo, kot so jo egiptovski Muslimanski bratje, prav tako zmagovalci prvih demokratičnih volitev v državi.
Tunizijska četverica je bila v tej naporni bitki za mir uspešna zato, ker je bila tedaj edina kredibilna politična sila v državi. Dialog je premagal orožje. To poudarja tudi predsednica Nobelovega odbora, ki pravi, da je nagrajeni kvartet utrl pot za mirni dialog med državljani, političnimi strankami in oblastjo. Strani, vpletene v ta dialog, so se soglasno dogovorile o vseh ključnih temah, ki so zdaj pred Tunizijo. Tudi o tem, kako ohraniti ravnovesje in mir, ki sta ga letos znova močno načela dva teroristična napada: marca v muzeju Bardo v Tunisu (22 mrtvih) in junija na plaži v Soussu (38 mrtvih).
Kar 273 kandidatov
Pred včerajšnjo odločitvijo v Oslu je v javnosti krožila vrsta imen najresnejših kandidatov za letošnjo nagrado. Teh je bilo letos kar 273, med njimi 205 posameznikov in 68 organizacij. Med najbolj zvenečimi imeni so omenjali zlasti papeža Frančiška, nemško kanclerko Angelo Merkel, ameriškega zunanjega ministra Johna Kerryja in njegovega iranskega kolega Džavada Zarifa. A po svoje je prav, da nagrada ni šla v njihove roke. Uradna politika, ki svet peha iz krize v krizo in iz vojne v vojno, si takšnih priznanj preprosto ne zasluži. Rosa Luxemburg je nekoč dejala, da je svoboda vselej in izključno predvsem svoboda tistih, ki mislijo drugače. Nekaj podobnega velja tudi za bojevnike za mir. Zato si nagrade zaslužijo predvsem in izključno tisti, ki na mir gledajo – in se borijo zanj – drugače, kot to počne visoka politika.
Takšnega mnenja je tudi švicarski politik Andreas Gross, ki je v imenu Sveta Evrope veliko pomagal tunizijskim parlamentarcem in nevladnim organizacijam. Po njegovih besedah si tunizijski kvartet nagrado zasluži bolj kot vsi drugi. Predvsem zato, ker je odigral ključno vlogo v tunizijski revoluciji, saj mu je za mizo dialoga uspelo posaditi vse sile v državi, česar ni zmogla storiti nobena druga politična opcija. Nobelova nagrada je veliko priznanje za vso Tunizijo, ki se spopada z velikimi problemi in nujno potrebuje mednarodno pomoč. Ker se za mir pravzaprav bori tudi v imenu vseh nas, dodaja Andreas Gross.
Tunizijska četverica je ena redkih Nobelovih nagrajenk iz arabskega sveta. Nazadnje je Nobelovo nagrado za mir dobila jemenska aktivistka Tavakol Karman, ki si je priznanje leta 2011 delila z liberijsko predsednico Ellen Johnson Sirleaf in liberijsko aktivistko Leymah Gbowee.
