Italija, ki je dolgo sprejemala prišleke, je pod pritiskom javnega mnenja zaostrila priseljevanje. Povolilna Nemčija je sprejela odločitev o omejitvi števila beguncev. ZDA, ki so v preteklosti sprejele več beguncev kot kdorkoli drug, jih sprejmejo manj. Zmagala je politika zaprtih vrat.
Javno mnenje je preoblikovalo politiko do priseljevanja, ponekod jo je obrnilo na glavo. Nemčija, Avstrija, Grčija, Madžarska, Švedska in pred kratkim tudi Italija so v zadnjih dveh letih zaradi priseljevanja prišle na rob politične krize, težko bo iskati nov evropski konsenz. Obvezna relokacija ni več aktualna, vprašanje je, koliko bo prostovoljnega sodelovanja.
Ugajanje javnosti
V Italiji, ki je že v predvolilnem obdobju, se je levosredinska vlada Paola Gentiloneja pod pritiskom javnosti odločila za restriktivnost. Zaradi migracij čez Sredozemsko morje je poleti sprejela kontroverzne ukrepe za omejitev prihodov iz Libije, vendar politika notranjega ministra Marca Minnitija ugaja javnosti. Torinska Stampa ga je omenjala med kandidati za prihodnjega predsednika vlade. Ankete javnega mnenja kažejo, da se v Italiji povečuje strah pred migranti, skoraj polovica vprašanih misli, da ogrožajo javni red, piše rimska Repubblica; 46 odstotkov anketirancev se počuti ogrožene, kar je največ v zadnjem desetletju. Pomenljiv je podatek, da tovrstne percepcije naraščajo ne glede na to, da se je na italijanskih obalah v letošnjem poletju izkrcalo znatno manj migrantov.
Po volitvah in uspehu skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD) je za Angelo Merkel priseljenska politika posebno občutljiva tema, kanclerka ne more več vztrajati pri nekdanjih prioritetah. Bavarska CSU je zahtevala določitev zgornje meje števila priseljencev, nastal je dokument sestrskih konservativnih strank o kvoti 200.000 prišlekov na leto. In tudi med predvolilno kampanjo v Avstriji je bilo spet očitno, kako zelo vznemirjajo priseljenci, kako dovzetna je za protipriseljenska in protiislamska gesla. Konservativnemu favoritu Sebastianu Kurzu so največ točk v kampanji prinesle obljube o omejevanju migracij, tradicionalna tematika skrajne desnice. Avstriji gre ekonomsko dobro, toda identitetna politika je že zdavnaj preglasila vse drugo, volivci se večinoma ne odločajo več glede na svoj ekonomski status. Volilne izbire bolj kot karkoli poganjajo kulturni strahovi in nacionalistični sentimenti pa seveda všečna embalaža, namreč všečni voditelji. Restriktivna priseljenska politika se prilega evropskemu javnemu mnenju, poleg terorizma so migracije na vrhu seznama tem, ki obremenjujejo Evropejce. Približno 55 odstotkov Evropejcev dojema aktualno število priseljencev v njihovih državah kot »resen problem«, je pokazala nedavna Gallupova raziskava, ki je vzela pod drobnogled 14 držav članic Evropske unije. Zaskrbljenost zaradi priseljevanja daje zagon nacionalističnim in populističnim strankam, skrajna desnica na celini še zdaleč ni poražena, kot se je morda zdelo po volitvah na Nizozemskem in v Franciji.
Septembra je v Grčijo prispelo približno 5000 ljudi, po večini iz Iraka in Sirije. Foto: Louisa Gouliamaki/AFP
Dobrodošlica za Sirce
Medtem ko so evropske razprave o potrebnosti skupne migracijske politike, kvotah in relokaciji trčile ob politično realnost in nasprotno javno mnenje in je negotovo, kako bo s tem v prihodnje, se je vredno ozreti na dozdajšnje prošnje za azil v Evropi. Celina je po rekordnih statistikah beguncev in priseljencev v letih 2015 in 2016 prejela največ sirskih prošenj za azil, in sicer dvakrat toliko kot vseh drugih. Nekatere države, na primer Nemčija, so prednostno pregledale in obravnavale prošnje Sircev in jih tudi v veliko večjem deležu kakor preostale pozitivno rešile. Več kot pol milijona prosilcev za azil iz Sirije je v letih 2015 in 2016 dobilo dovoljenje, da ostanejo v Evropi, nekateri vsaj začasno, kažejo podatki Eurostata. Njihove prošnje so bile v 80 odstotkih pozitivno rešene, obenem so v državah članicah Unije odobrili prošnje za azil tudi 68 odstotkom Eritrejcev, 38 odstotkom Somalijcev, 36 odstotkom Iračanov in Sudancev ter 22 odstotkom Afganistancev, pa kažejo podatki institucije Pew, ki se ukvarja s proučevanjem javnega mnenja. Do konca lanskega leta so v Evropski uniji ugodili 40 odstotkom vseh 2,2 milijona prošenj za azil. Dobra polovica iskalcev azila je še vedno v negotovosti in čaka na odločitev, vendar je med temi samo vsak peti Sirec, njihov delež je bistveno manjši kot pripadnikov drugih nacionalnosti. Čas, ki ga posamične države porabijo za odločanje o prošnjah za azil, je različno dolg, kažejo podatki institucije Pew; v Belgiji, recimo, sirske prošnje prednostno obravnavajo, vendar ljudje v povprečju čakajo mesece na odločitev, v nekaterih članicah včasih tudi leto dni ali več. V Nemčiji je večina prosilcev dobila odgovor v treh ali štirih mesecih, kar je bistveno hitreje, kot kažejo podatki pripadnikov drugih nacionalnosti.
Vse bolj zaprte ZDA
Vojna v Siriji je pregnala iz države na milijone ljudi, v zadnjih šestih letih se je število razseljenih Sircev povečalo na 12,5 milijona. V begunski krizi, ki je leta 2015 pretresla svet, tudi s šokantnimi fotografijami, najbolj pretresljiva so bila trupelca otrok, so mnogi iskali zatočišče v Evropi. Toda 650.000 Sircev, ki so se podali proti stari celini, predstavlja samo pet odstotkov vsega razseljenega sirskega prebivalstva, večina jih je ostala v Turčiji, Jordaniji, Libanonu. V preteklih desetletjih so bile Združene države tiste, ki so sprejele več beguncev kot katerakoli druga država, po letu 1980 približno tri milijone. V zadnjem času, ko se število razseljenih oseb v svetu povečuje, pa jih Američani sprejemajo sorazmerno manj. Zaradi konfliktov, nasilja in preganjanja se namreč globalna begunska populacija nenehno povečuje, ne povečuje pa se število beguncev, ki jih sprejmejo ZDA, kažejo aktualni podatki UNHCR, visokega komisariata Združenih narodov za begunce.
Tiskane izdaje
