Diktator, ki se je (sam) prekrstil v »demokrata«

Portreta Muhamaduja Buharija, novega nigerijskega predsednika.

Objavljeno
29. maj 2015 14.29
NIGERIA-VIOLENCE/CHAD-REFUGEES
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Boštjan Videmšek, zunanja politika
Stari diktator, ki je Nigeriji po vojaškem udaru s trdo in neizprosno roko vladal od decembra 1983 do avgusta 1985, se je včeraj po tridesetih letih ponovno povzpel na oblast geostrateško v tem trenutku morda celo najbolj pomembne države na svetu.

Muhamadu Buhari je oblast tokrat prevzel na legalen način – na marčevskih predsedniških volitvah, na katerih je prej doživel tri poraze zapored, je presenetljivo premagal Goodlucka Jonathana, ki je svojo popolnoma nekompetentno vladavino Nigerijo, državo z daleč največjim številom prebivalcev v Afriki (skoraj 180 milijonov), na eni strani »izročil« v roke naftnim o(i)ligarhom in na drugi strani skrajni islamistični milici Boko Haram, ki je s svojo strahovlado in nebrzdanim nasiljem v zadnjih letih prevzela nadzor nad velikim delom severne Nigerije.

Goodluck Jonathan se pred predsedniškimi volitvami zaradi strahu pred vojaškim porazom in padlimi »rejtingi« ni odločil za večji obračun z Boko Haramom. In to kljub temu, da je jedro njegovega volilnega telesa to zahtevalo. Do vrste hudih zločinov islamistične milice je prišlo ravno v zadnjih mesecih vladavine od včeraj tudi uradno bivšega nigerijskega predsednika. A »vojaška« mlahavost in politični oportunizem nista glavna razloga za Jonathanov poraz in včerajšnjo triumfalno vrnitev Muhamaduja Buharija v predsedniško palačo v nigerijski prestolnici Abudži.

Ključen razlog za spremembo na vrhu nigerijskih oblasti je dejstvo, da približno 110 milijonov od skoraj 180 milijonov Nigerijcev in Nigerijk živi v ekstremni revščini. In to kljub temu (ali prav zato), da je imela država zaradi velikih količin nafte sorazmerno visoko gospodarstvo rast. Namesto, da bi oblasti naftno bogastvo vsaj delno preusmerile v socialne programe, zaposlovanje, zdravstvo in izobraževanje, je praktično ves denar – milijarde in milijarde dolarjev – končal v žepih multinacionalk, lokalnih naftnih družb, posrednikov in epidemično koruptivnih oblasti, ki se svojih »prekupčevalsko-posredniške« vloge v mednarodni trgovini z nafto sploh niso trudile pretirano skrivati.

Nigerija je v zadnjih desetih letih dokončno postala korporacijski peskovnik, hkrati – in vzporedno – pa, na severu države, tudi eno potencialno najbolj krvavih kriznih žarišč z globalnimi posledicami. In to še zdaleč ne le zaradi Boko Harama.

72-letni Buhari, ki je lani preživel poizkus atentata s strani islamistov, s katerimi so ga na vsak način poskušal povezati določeni nigerijski krogi, je skrajni milici napovedal vojno, a ob tem se še predobro zaveda, da ga veliko pomembnejša vojna čaka v pisarnah naftnih družb, separejih novih bogatašev in na mednarodnem diplomatskem parketu. V svoji »diktatorski preteklosti« je Buhari dobesedno rušil vse pred seboj. Zapiral je novinarje in pisatelje, obračunaval z opozicijo in se vmešaval v prav vse pore države, družbe in gospodarstva, kar je povzročilo inflacijo in ekonomski kolaps.

Med drugim je uvedel bičanje ljudi, ki med čakanjem na mestni avtobus niso stali v ravni vrsti. Javni uslužbenci, ki so v času njegove kratkotrajne vladavine zamudili v službo pa so morali nekaj časa za kazen hoditi po vseh štirih. Uvajal je brutalno disciplino, zahteval absolutno pokornost, ob tem pa je popolnoma »pozabil« na državo in njene prebivalce.

Tokrat, obljublja novi nigerijski predsednik in prvi opozicijski predsedniški kandidat, ki je kadar koli zmagal na volitvah, bo drugače. Po lastnih besedah je iz vojaških škornjev, v katerih je preživel večji del svojega življenja, »prestopil v demokracijo«.

Tovrstna, z božjim sindromom okužena vladarska alkimija, milo rečeno, ne obeta prav nič dobrega.