Disidentski upor: in vendar se spreminja!

Dobra stran demokracije, so ugotovili kitajski voditelji, je predvsem to, da v njej ne mislijo vsi enako. Tudi če vodja države, denimo Donald Trump, umakne svojo državo iz pomembnega večstranskega sporazuma, kot je tisti o podnebnih spremembah, še vedno obstajajo visoki uradniki, na primer guvernerji nekaterih ameriških zveznih držav, ki se ne nameravajo odpovedati načelom, zapisanim v sporazumu.

Prav to se je zgodilo, ko je kalifornijski guverner Jerry Brown ta teden obiskal Kitajsko in z ministrom za znanost in tehnologijo Wan Gangom soglasno potrdil nadaljevanje tesnega sodelovanja pri čistih tehnologijah, trgovini z izpusti ogljikovega dioksida ter komercializaciji znanja pri zbiranju in hranjenju ogljika iz zraka.

Poleg tega se je Brown udeležil konference o čisti energiji v Pekingu, na kateri je izjavil, da je umik ZDA z vodilnega položaja v boju proti podnebnim spremembam »samo začasen«. Dodal je, da bi nevarnost zaradi podnebnih sprememb lahko bila hujša od fašizma med drugo svetovno vojno. Ne glede na to, ali so takšne primerjave ustrezne ali ne, so jih Kitajci umestili v pravi kontekst samo nekaj dni po tem, ko je ameriški predsednik objavil, da se njegova država umika iz pariškega podnebnega sporazuma.

Do Kalifornije poseben odnos

Partnerica Kalifornije na Kitajskem bo pokrajina Jiangsu, in kakor je ameriška država z 39 milijoni prebivalcev sama zase gospodarska sila z gospodarstvom, vrednim 2400 milijard dolarjev, tako je tudi jugovzhodna pokrajina s približno 80 milijoni prebivalcev eden najbolj naseljenih in najbogatejših delov Kitajske. Njen bruto družbeni proizvod presega 1000 milijard dolarjev. Gospodarska moč tako Amerike kot Kitajske je povezana z onesnaženjem in na seznamu najbolj onesnaženih ameriških območij je Kalifornija že leta na samem vrhu, zato je nekdanji guverner Arnold Schwarzenegger uvedel najstrožje programe za nadzor izpusta škodljivih plinov v vsej državi.

Brown je že dolgo znan kot prepričan zagovornik varstva okolja, vendar so njegove izjave, da bo »izbris podnebnih sprememb mogoč samo v glavi Donalda Trumpa in nikjer drugje«, v Pekingu postavili tudi v poseben politični kontekst. Prvi pogoj za to, da je pariški sporazum zaživel, je bilo namreč soglasje, doseženo med nekdanjim ameriškim predsednikom Barackom Obamo in kitajskim državnim voditeljem Xi Jinpingom. To je bil hkrati tudi nov, varnejši temelj za ustvarjanje plodnega kitajsko-ameriškega partnerstva, in ko je Trump umaknil ZDA iz mednarodne koalicije borcev proti podnebnim spremembam, so se odnosi med Pekingom in Washingtonom pravzaprav vrnili na začetno točko.

Vztrajnost kalifornijskega guvernerja pri podpori ekološkim vprašanjem je zato za kitajsko politično vodstvo pomenila žarek upanja, da bo »najpomembnejše dvostranske odnose«, kakor pogosto pravijo ambivalentnemu stanju kitajsko-ameriškega prijateljstva oziroma sovraštva, mogoče obraniti pred splošnim propadanjem vseh koristnih dosežkov, pridobljenih od začetka tega stoletja. Browna je sprejel tudi predsednik Xi, in čeprav se je iste konference v Pekingu udeležil tudi ameriški minister za energijo Rick Perry, zanj niso priredili avdience pri državnem vodji. To je bilo tiho sporočilo kitajskega vodstva: Kalifornijo bodo začasno obravnavali kot neodvisno državo, s katero bodo ohranjali težko vzpostavljen skupni jezik.

V Sacramentu resda ne morejo ustvarjati neodvisne zunanje politike in Kalifornija ne more imeti svojega veleposlaništva v Pekingu, vendar podnebne spremembe popolnoma očitno omogočajo novo platformo političnega pa tudi diplomatskega delovanja, ki presega okvire tradicionalnih meddržavnih odnosov. Toda nihče ne ve bolje od samega Xi Jinpinga, kako velika je lahko moč zelene opozicije, saj so bili med vsemi družbenimi neredi in množičnimi protesti, ki zadnja leta pretresajo Kitajsko kljub strogemu nadzoru nad zbiranjem in javnim izražanjem nezadovoljstva, najostrejši prav tisti, ki so se pojavili zaradi onesnaženega zraka, zastrupitve rek s kemikalijami in odlaganja visoko tveganih industrijskih odpadkov v zemljo.

Zaradi Trumpa pustil službo

Tik pred Brownovim srečanjem s Xijem je še en »disident« zapustil Trumpovo diplomatsko skupino, in to z jasnim pojasnilom. David Rank, dosedanji odpravnik poslov na ameriškem veleposlaništvu v Pekingu, je odstopil s svojega položaja in povedal, da se je tako odločil zato, ker osebno nasprotuje odločitvi predsednika Trumpa o umiku iz pariškega sporazuma.

»Kot eden od staršev, domoljub in kristjan«, je povedal Rank osebju ameriškega veleposlaništva, ne more z mirno vestjo izvajati politike, s katero se ne strinja. Zato se je po 27 letih diplomatske kariere umaknil z zunanjega ministrstva, kjer je do konca veljal za enega najboljših ameriških diplomatov. Novega Trumpovega veleposlanika v Pekingu Terryja Brandstada je ameriški senat potrdil pred dvema tednoma, svoje delo bo predvidoma začel opravljati konec meseca.

Ameriško veleposlaništvo v Pekingu je do zdaj redno objavljalo rezultate lastnih meritev onesnaženosti zraka v kitajskem glavnem mestu in tamkajšnje politično vodstvo je motilo, da je domača javnost bolj verjela tem podatkov kakor tistim, ki jih objavlja njihova država. Zdaj je Kitajska odkrila področje, na katerem se najočitneje kaže politični razkol Trumpove Amerike. To je prav odnos do ozračja. Kitajska bo to v prihodnje upoštevala. Geslo za dobre odnose med Pekingom in Washingtonom bo galilejevsko: »Podnebje – in vendar se spreminja!«