Dobrodošli v novi hladni vojni

Nov svetovni red se bo očitno oblikoval z golim merjenjem moči med ZDA, Rusijo in Kitajsko. Kar bo zelo, zelo nevarno.

Objavljeno
02. marec 2018 17.33
Damijan Slabe
Damijan Slabe
Generacija, tudi politikov, ki je na svoji koži občutila, ne le na internetu prebrala, kako je videti do tal porušena Evropa, se je dokončno poslovila. Kohlov in Mitterrandov ni več, mladih, ki bi tako kot v šestdesetih letih prejšnjega stoletja množično demonstrirali proti jedrskim raketam, ker bi te v primeru ameriško-ruskega konflikta, tako kot danes, padale predvsem po evropskih glavah, pa tudi ni na spregled. Vsak bulji le še v svoj telefon. Tam pa je hirošimska »ognjena goba«, ki bi jo danes povzročila že vsaka najmanjša taktična »mini jedrska bombica«, preveč podobna »kogabriga« računalniški animaciji.

Naravnost perverzno je zato, kako je lahko ruski predsednik Vladimir Putin v očitno že povsem brezbrižnem svetu ta teden brez kakršnih koli resnih protestov ali vsaj zgražanj javnosti zlorabil svojo itak že vnaprej dobljeno predsedniško kampanjo za predstavitev grozljivih novih ruskih jedrskih orožij, in kako navdušeno so mu pri tem ploskali Rusi. Kot da bi bile »čudovite« nove jedrske rakete, »ki jih nima še nihče na svetu«, ali neustavljiva jedrska torpeda, ki v hipu lahko zbrišejo z obličja zemlje taka ameriška velemesta, kot sta New York ali Los Angeles, nekaj, s čimer se je mogoče hvaliti in navdušeni publiki celo z videom demonstrirati. Česa takega v prejšnji hladni vojni nismo videli.

A da ne bo pomote, nič manj perverzna, umazana in nasprotij polna ni bila niti politika nasprotne strani, ki je do tega mednarodnega paradoksa (saj živimo v 21. stoletju, mar ne?) privedla. Spomnimo se, kako je še sveži ameriški predsednik Donald Trump med eno svojih prvih poti po Bližnjem vzhodu javno prodajal za milijarde dolarjev »čudovitega ameriškega orožja«, in kako je v predvolilni kampanji naivno spraševal, zakaj ZDA ne uporabijo jedrskega orožja, če ga že imajo.

Vendar Trump seveda še zdaleč ni vsega kriv. Tudi njegov v Evropi veliko bolj čislani demokratski predhodnik Barack Obama je v odnosih z Rusijo zaostril marsikaj. Najprej je s prikimavanjem generalom, da Rusija po porazu v hladni vojni ni dosti več od nepomembne države v razvoju, ki ima slučajno jedrsko orožje, potem pa še s postavljanjem evropskega protiraketnega ščita in z nezadržnim siljenjem Nata proti mejam »ruskega medveda«, ki je, naj to sprejmemo ali ne, še vedno doma v vsaj po površini največji jedrski državi sveta. Putin je ZDA in Evropo na to ves čas opozarjal. Najprej ob ameriškem izstopu iz ABM sporazuma, kar so ZDA storile zaradi postavitve ščita, nazadnje pa še s Sirijo in Krimom. A ga očitno nihče ni jemal resno.

Evropa, ki bi pri vsem tem morala povedati svoje, če sploh še hoče igrati kakršno koli globalno vlogo, je vzhičena, zmedena in nedorasla globalnim razmeram četrt stoletja po koncu hladne vojne vse to samo gledala in nebogljeno sodelovala pri ameriških načrtih. Zato se bo zdaj prisiljena sprijazniti z dejstvom, da je svojo zgodovinsko priložnost nepreklicno zaigrala. Nanjo bodo znova uperjene super ameriške in še bolj super ruske jedrske rakete, nova svetovna ureditev pa se bo po vseh letih ameriškega unilateralizma očitno spet oblikovala s pozicije sile. Med zahajajočo Ameriko, trmasto Rusijo in vzhajajočo Kitajsko, ki se prav tako intenzivno oborožuje in skupaj z Rusijo že napoveduje konec ameriške dominacije.

Svet bo s tem, če se seveda ne bo kar se da hitro lotil nujnega novega razoroževanja, postal zelo, zelo nevaren, možnost resnega konflikta, tudi jedrskega, pa bistveno večja, kot je bila kadar koli v minulega četrt stoletja. Toliko bolj, ker svet ta čas vse bolj vodijo le še taki vase zaverovani in na golo moč prisegajoči politiki, kot sta Donald Trump in Vladimir Putin.