Tiskane izdaje
»Najbrž mora po verjetnostnem zakonu celo Donald Trump včasih dobiti dobro idejo,« je zapisal Aidan Foster-Carter, raziskovalec socioloških vprašanj in sodobne Koreje na Univerzi v Leedsu. »Takšna je [ideja] o pogovoru s Kim Džong Unom.«
Republikanski kandidat za ameriškega predsednika je prejšnji teden izjavil, da se je, če bo osvojil Belo hišo, pripravljen sestati s severnokorejskim voditeljem ter tako popeljati ameriško zunanjo politiko in azijsko strategijo v popolnoma novo smer.
»Pogovarjal bi se z njim, saj do tega nimam zadržkov,« je izjavil Trump med intervjujem za tiskovno agencijo Reuters. Pred tem je povedal, da spoštuje Kima, »saj se ta ne igra«, ampak vodi državo s trdo roko, zato se je za trenutek zazdelo, da republikanski kandidat že ima koncept reševanja jedrske napetosti na Korejskem polotoku. Južni Koreji in Japonski, je napovedal, bi dovolil ali ju celo prisilil, da bi sami izdelali atomsko bombo, s Kimom bi se sestal in se pogovarjal z njim, da bi se zdelo, kakor da bi težavo, staro četrt stoletja, lahko rešili s čarovniško palico.
»Ne, hvala!« je odgovorila Severna Koreja po večdnevnem razmišljanju. »To je odvisno od tega, ali bo moj vrhovni vodja privolil v srečanje ali ne,« je povedal So Se Pjong, severnokorejski veleposlanik OZN v Ženevi, »vendar menim, da je [Trumpova] ideja nesmiselna.«
Nekoristno, nesmiselno, neiskreno
So se je pravkar vrnil iz Pjongjanga s kongresa Delavske stranke in očitno je dobil sveža navodila o tem, kaj bi rad Kim, da on pove novinarju Reutersa o Trumpovi domnevni pobudi. »To je samo izkoriščanje za predsedniške volitve, to je vse. Gre za nekakšno propagando ali reklamo. Vse je nekoristno, nesmiselno in neiskreno,« je povedal So.
Republikanski kandidat je tako dobil zunanjepolitično košarico prav za predlog, ki ga imajo analitiki azijskih razmer za eno njegovih redkih dobrih idej. Država, ki zelo dobro ve, kaj je propaganda, je v trenutku, ko je Trump pokazal bistroumnost, prepoznala − propagando. Nanjo je lahko odgovorila samo negativno. Vprašanje, ki ostaja brez odgovora, je, zakaj se je to zgodilo. Toliko bolj zato, ker je Kitajska hitro odobravajoče komentirala Trumpovo ponudbo.
Partija postaja še bolj družinska
Ena od možnih razlag je, da je v Pjongjangu začel delovati oddelek za politično analizo ter da so tam ocenili, da Trump nima veliko možnosti za zmago na volitvah. Kim Džong Un bi se moral pripraviti na prihod Hillary Clinton, in čeprav je malo manjkalo, da bi leta 2000 tedanji predsednik Bill Clinton prišel v Pjongjang (obisk tedanje zunanje ministrice Madeleine Albright je bil del priprav na takšno dejanje), Severna Koreja zdaj ni prepričana, kakšno stališče bo zagovarjala njegova žena, ko se bo usedla v predsedniški naslanjač.
Pjongjang je zato ponudil obnovitev šeststranskih pogajanj (ki so se jih že udeležile obe Koreji, Kitajska, ZDA, Rusija in Japonska) o razoroževanju, vendar je So tudi tokrat ponovil, da se Severna Koreja že ima za »odgovorno jedrsko silo«, ki nikoli ne bi prva pritisnila na jedrski sprožilec. Kim Džong Un ne bi rad, da bi vprašanje Korejskega polotoka, denuklearizacije in združitve omejili samo na poceni partijo političnih kart. Želi si resnega sogovornika in po vsej verjetnosti to bolj velja za Hillary Clinton kakor za Donalda Trumpa.
Popolnoma jasno je, da Pjongjang ve o ameriški politiki precej več, kakor bi Trump lahko vedel o severnokorejski. In če govorimo o propagandi, lahko povemo, da je Kim Džong Un pred kratkim na partijskem kongresu imenoval mlajšo sestro Kim Jo Džong za voditeljico propagandnega oddelka centralnega komiteja Delavske stranke. Partija tako postaja še bolj družinska, propaganda pa zelo resna zadeva, ki se je v Severni Koreji ne lotevajo s površnimi predlogi z nepremišljenimi rezultati in posledicami.
Skratka, če si Trump res želi pogovora s Kim Džong Unom, se bo moral zelo potruditi. Za zdaj je odgovor »ne«.
