Dotik Nata na Daljnem vzhodu

V trenutku, ko so se konec minulega tedna v Varšavi zbirali voditelji držav članic Severnoatlantske zveze, sta general Thomas Vandal, načelnik štaba ameriške vojske, stacionirane v Južni Koreji, in Rju Dže Seung, južnokorejski obrambni minister, objavila dogovor o postavitvi protiraketnega ščita.

Kitajcem se je zdelo povsem logično, da je to dotik Nata na Daljnem vzhodu. Pogajanja o postavitvi sistema THAAD (Terminal High Altitude-Area Defence) so med Seulom in Washingtonom trajala že dlje časa, a je do zdaj vse skupaj zvenelo bolj kot grožnja, namenjena Pekingu in Pjongjangu.

Kaj je THAAD in komu je namenjen

THAAD lahko sestreli rakete kratkega in srednjega dosega pa tudi tiste balistične izstrelke z dometom od 3000 do 5500 kilometrov, ki sodijo v kategorijo med izstrelke srednjega dosega in medcelinske izstrelke. Uradno bodo omenjeni dežnik postavili zaradi obrambe Južne Koreje pred morebitnim raketnim napadom s severnega dela polotoka. Ker se v Pjongjangu za nobeno ceno nočejo odreči razvoju vse močnejših izstrelkov, temveč resno načrtujejo združitev raketnih in jedrskih sposobnosti, je bilo političnemu in vojaškemu vodstvu v Seulu težko najti dovolj močnih argumentov proti namestitvi obrambnega ščita.

Vendar tehnično ni povsem jasno, kako se bo THAAD odzval na morebitni raketni napad s severa, saj je ta sistem zgrajen tako, da lahko sestreli izstrelke med padanjem na višini od 40 do 150 kilometrov, iz Pjongjanga pa Seul napadajo z raketami, ki letijo niže od 20 kilometrov.

Čeprav v Pentagonu poudarjajo, da bo THAAD uperjen proti Severni Koreji in prav nobeni drugi državi, bo v resnici ta sistem, nameščen v kitajskem sosedstvu, Američanom omogočil, da bodo lahko spremljali vse kitajske rakete, in to ne glede na to, v katero smer bodo obrnjene. S tem pa bi bila popolnoma onemogočena vsa kitajska raketna strategija v zvezi s Tajvanom, če bi se ta 24-milijonski otok odločil za uradno odcepitev, pa tudi uporaba izstrelkov ob morebitnem sporu v Vzhodnem ali Južnem kitajskem morju. THAAD ima predvsem funkcijo močnega skenerja, ki lahko razgali kitajski raketni arzenal.

Čeprav ZDA že imajo takšen protiraketni dežnik na Havajih in Guamu, je Kitajsko še posebej prizadela napovedana namestitev sistema THAAD v Južni Koreji. Prvič zato, ker je to preveč blizu njenih raketnih oporišč, drugič pa zato, ker je očitno, da si tudi vodstvo v Seulu nič kaj dosti ne prizadeva za dobre odnose s Pekingom. Postavitev ščita proti Severni Koreji je jasen izraz nezaupanja, ki ga do Kitajske goji ne le Amerika, ampak tudi Južna Koreja.

Nerešljivi mat položaj

Kitajsko politično vodstvo se je v zadnjih desetih letih že nekajkrat odvrnilo od Pjongjanga, grozilo, da bo prekinilo »zvezo, zalito s krvjo«, in ustavilo dobavo materialne in varnostne podpore dinastiji Kim, ki vztrajno in v nasprotju s kitajskimi zahtevami še naprej razvija najmočnejše izstrelke in pomanjšane jedrske konice.

A nobenemu od kitajskih voditeljev ni uspelo, da bi ostal do konca strog do Severne Koreje. In nobenemu kitajskemu modrecu ni uspelo razviti alternativne strategije, ki bi obšla korejski dejavnik, tako da se Kitajska vztrajno vrača na točko, od katere se je začelo oblikovanje območne ureditve, ko je leta 1950 izbruhnila korejska vojna.

THAAD je samo opozoril na ta mat položaj, ki ga azijski sili kljub vsem prizadevanjem nikakor ne uspe rešiti.

Tisto, kar Kitajsko najbolj skrbi, nista samo oprema in orožje, s katerima bo na južnokorejskih tleh operiralo ameriško vojaško poveljstvo. V trenutku, ko je Nato na kritičnem razpotju, ki sta ga zaznamovala brexit in napetost v odnosih med Evropo in Ameriko z ene strani in Rusijo z druge, se kitajski analitiki najbolj bojijo, da bi se lahko tako izrodila tudi azijska različica varnostnega bloka. Najprej v okviru sistema THAAD, nato pa tudi z natančnejšim formuliranjem azijsko-pacifiškega sporazuma, ki bi se mu v hipu pridružila Japonska, nato po vsej verjetnosti tudi Avstralija, na koncu pa, glede na nadaljnji razvoj dogajanja v Južnem kitajskem morju, morda celo Filipini.

Kitajska in Rusija še bliže?

O takšnem širjenju Nata se govori že vse od razpada Sovjetske zveze. Že v času Borisa Jelcina je bil med Moskvo in Pekingom sklenjen neuradni dogovor, da bo Rusija preprečevala širjenje Nata prek srednje Azije, Kitajska pa onemogočala, da bi se Nato dotaknil Daljnega vzhoda. Zdaj se zdi, da prav azijska sila ni dovolj dobro opravila svojega dela.

Logično vprašanje se zdaj glasi, ali bo THAAD dodatno okrepil zvezo med Kitajsko in Rusijo. Čeprav se Rusija ne počuti neposredno ogroženo zaradi omenjenega ščita, se ni pripravljena odreči svojemu položaju v oblikovanju vzhodnoazijskega varnostnega mehanizma, ustvarjenega med šeststranskimi pogajanji o denuklearizaciji Korejskega polotoka. Zato se bo Rusija zagotovo postavila na kitajsko stran, nato pa je le še vprašanje, koliko se bo dejansko vključila v rušenje nezaželenega obrambnega ščita.

Agencija Sputnik je pred kratkim objavila, da razvija Rusija hiperzvočno »drseče vozilo« (glider) Yu-74, ki bo lahko prebilo sleherni ameriški ščit, skupaj s sistemom THAAD. Tako Kitajska kot Rusija imata svoje programe razvoja »super drsečih vozil« HGV, pri čemer je to pravzaprav orožje prihodnosti. Njuno sodelovanje na tem področju je zdaj še dodatno spodbudil ameriški ščit v Južni Koreji. Kaj vse se lahko iz tega razvije, se bo po vsej verjetnosti pokazalo že v kratkem.