Državljanska vojna v republikanski stranki

New York – Padec zdravstvene reforme je le še poudaril škripce še vedno sveže vlade Donalda Trumpa, ki se od prvega dne vali iz ene težave v drugo. Nekaj časa ni bilo jasno, koga bo Bela hiša izbrala za krivca, nov val jeznega čivkanja na družbenem omrežju twitter pa je sprožil oster spopad z najbolj konservativnim krilom desnice.

Prejšnji teden je v zraku viselo vprašanje, na koga bo Trump stresel svojo jezo, morda na avtorja predloga in vodjo republikanskih poslancev Paula Ryana, drugi so kazali na vodjo osebja Reincea Priebusa, sama se je ponujala konservativna poslanska skupina Svoboda, ki je z nenehnimi zahtevami po še ostrejšem rezu z zdravstveno zakonodajo predsednika Baracka Obama onemogočala kakršenkoli dogovor. Po pričakovanju je za poraz najprej okrivil demokrate, konec tedna pa se je začela serija sporočil, v katerih se je Trump lotil skrajnega krila svoje stranke.

Posmeh predsedniku

Napad na skupino Svoboda ni presenetljiv, napovedal ga je že prejšnjo nedeljo, ko je oznanil, da je ta skupaj z drugimi najbolj konservativnimi skupinami, ki se prizadevajo za popolno razveljavitev reforme Obamacare, to v resnici rešila. V začetku prejšnjega tedna je objavil, da jim je uspelo zmago spremeniti v poraz. Kljub temu je bila kasnejša serija sporočil precej bolj resna, Trump je zagrozil, da bo na volitvah prihodnje leto nastopil proti njim: »Skupina Svoboda bo škodila vsem republikanskim načrtom, če se ne bodo hitro pridružili ekipi. Leta 2018 se moramo boriti proti njim in proti demokratom!«

Maščevalna tirada se je nadaljevala s poimenskim navajanjem posameznih voditeljev Svobode, toda v poslanski skupini se ne samo niso pustili ustrahovati, ampak so se odzvali s posmehom do človeka, ki zaseda položaj predsednika države. »Gre za močvirje, ne vročo kopel. Oba sva prišla [v Washington], da ga izsušiva. Reformo podpira 17 odstotkov. Žalostno!« se je poslanec Thomas Massie norčeval iz Trumpove obljube o izsuševanju močvirja korupcije v prestolnici in dejstva, da je komaj 17 odstotkov Američanov podprlo propadli republikanski poskus zdravstvene reforme.

Njegov kolega Tom Garrett se je spraševal, ali je predsednik žrtev stockholmskega sindroma, in tako namigoval, da je postal ujetnik republikanskega vrha, ki ga je med kampanjo nenehno napadal. Podobni odzivi so se nadaljevali včeraj, ko so pripadniki skupine v televizijskih nastopih poudarjali, da so Američane rešili pred skrpano reformo, napad predsednika pa z nasmeški označili za del svoje službe, ki so ga že navajeni, le da je prvič, da se jih loteva republikanski predsednik.

Preračunljivi odziv

V nasprotju z nekaterimi vročekrvnimi odzivi po spletu naj bi šlo tokrat za preračunljivo dejanje, s katerim želijo v Beli hiši ohraniti podobo Trumpa kot trdega pogajalca. Glavni strateg Steve Bannon naj bi zapovedal trd ton z republikanskimi uporniki, twitter pa kot sredstvo za njihovo zbadanje.

Toda poslanec Mark Sanford je dejal, da »bo ustrahovanje kratkoročno morda delovalo pri nekaterih, dolgoročno pa ni nikoli uspešno«. Po njegovih besedah naj bi mu Bela hiša zagrozila z umikom volilne podpore. Toda Sanford, ki je zaupanje volivcev ohranil tudi po razvpiti aferi z argentinsko ljubico, je oznanil, da »nisem nekdo, ki se odziva na grožnje«, nato pa spomnil na geslo republikancev v Južni Karolini, da se nikoli ne bodo pokorili nobenemu gospodarju razen bogu.

V Beli hiši ne smejo pozabiti na izkušnjo demokratskega predsednika Franklina Roosevelta, ki je leta 1938 poskušal spodrezati konservativno krilo južnjaških demokratov, ker so nasprotovali njegovim reformam. A je doživel hud polom, saj so vsi kandidati, ki jih je podpiral, izgubili v boju s staro južnjaško gardo. Pri čemer je bil FDR priljubljen predsednik, medtem ko Trump po le dobrih dveh mesecih s piškavo podporo postavlja nove rekorde.

Izgubljeni boj

Ne le da se člani Svobode niso pokorili, ampak nasprotovanje Trumpu kažejo kot znamenje svoje pokončnosti. »Trumpovi napadi kažejo, da ne more prezreti poslancev iz skupine Svoboda. Če hoče, da podprem zakonodajo, me mora prepričati, da je dobra za Ameriko, ali pa jo spremeniti, da bo dobra za Ameriko,« je zatrdil poslanec iz Alabame Mo Brooks. Njegov kolega iz Arizone Trent Franks pa je dejal, da »če lahko pri izbiranju kandidatov stranke kdo gre bolj desno od mene, potem naj bo blagoslovljen«.

Stranka postaja žrtev lastnega uspeha, saj so oblikovali tako ideološka volilna okrožja, da v njih zmagujejo kandidati z najbolj konservativnimi pogledi. Hkrati pa so vplivne konservativne skupine, kot je Klub za rast, že napovedale, da bodo finančno podprle kandidate, ki jih Bela hiša napada zaradi nasprotovanja reformi. Ravno Trumpova lanska zmaga pa je dokaz, kako šibek vpliv na izbiro kandidatov ima vrh republikanske stranke.

Trump hkrati pozablja, da so bili člani skupine Svoboda med njegovimi prvimi in najvztrajnejšimi podporniki, ko se ga je vrh stranke hotel otresti. »Stali smo vam ob strani, ko so drugi bežali od vas. Ne pozabite, kdo so vaši resnični prijatelji,« ga je spomnil poslanec Raul Labrador.