Dve vrsti zvočnikov: Ubiti ptico oponašalko po korejsko

Severnokorejski vodja Kim Džong Un je imel več razlogov­, da se ni udeležil­ koncerta­ skupine Laibach v Pjongjangu. ­Čeprav je že pokazal,­ da mu je všeč ozvočenje z močnejšimi basi, je zadnje dni poslušal drugačne zvočnike.

Motili so ga tisti z druge strani bodeče žice, nameščene ob 38. vzporedniku, zato je v četrtek hitro sklical državno obrambno komisijo, ki ji predseduje. Takoj po izrednem sestanku je severnokorejska vojska menda izstrelila raketo proti velikanskemu podstavku z zvočniki, s katerimi je Južna Koreja oddajala svoja sporočila.

Na drugi strani mejne črte so se oglasili povračilni topovski rafali in tako se je to, čemur pravijo »demilitarizirano območje«, naenkrat spremenilo v ognjeno črto, ki je obe Koreji hkrati razdvajala in povezovala kot sovražnici, ki govorita isti jezik in uporabljata enaka sredstva psihološke vojne – tako imenovano propagando.

»Psihološka vojna proti Demokratični ljudski republiki Koreji odkrito poziva k vojni,« je opozorila severnokorejska tiskovna agencija KCNA. Medtem ko so južnokorejski zvočniki še naprej oddajali poziv rojakom na severu polotoka, naj spoznajo, pod kakšnim režimom živijo, je Kim Džong Un ukazal svoji vojski, naj »bo popolnoma pripravljena na nenadne operacije, na celotnem obmejnem območju pa razglasil polvojno stanje«. Novo stanje vojne pripravljenosti se je začelo v petek ob 17. uri po severnokorejskem času. V Južni Koreji je bilo takrat pol šestih popoldne.

Projektili, izstreljeni s severa polotoka, so padli na nenaseljeno območje, zato ni bil nihče ranjen, vendar je Seul ukazal, da je treba evakuirati približno 80 prebivalcev obmejnega mesteca Jeončeon, ter opozoril vse, ki živijo blizu demilitariziranega območja, naj se pripravijo na odhod v zaklonišča. Zvočniki bodo, so izjavili južnokorejski uradni predstavniki, še naprej oddajali svoj program.

Povračilni ukrep Seula

Zvočniki so bili povračilni ukrep Seula na severnokorejsko postavljanje min ob patruljni črti južnokorejskih graničarjev. Dvema vojakoma so mine raznesle noge, in čeprav je Pjongjang zanikal obtožbe, da je bila to zlonamerna severnokorejska provokacija, je pre­iskava poveljstva OZN, ki že več kot 60 let spremlja izvajanje sporazuma o premirju med obema Korejama, pokazala, da so to res zastarele mine v lesenih škatlah, kakršnih v Južni Koreji ne izdelujejo več. Izključili so tudi možnost, da bi jih na južno stran prinesli poplavne vode ali plazovi. Preiskava je ugotovila, da so mine postavili namerno in tako prekršili premirje, ki od leta 1953 edino zagotavlja mir na Korejskem polotoku. In ta je očitno zelo negotov.

Razmere na Korejskem polotoku so spet bolj napete in tokrat se bo regionalna politika Kim Džong Una znašla na velikem preizkusu. Malokdo pričakuje, da bodo napetosti prerasle v pravo vojno. Toliko bolj, ker je Pjongjang v četrtek predlagal Seulu pogajanja, ki jih je južnokorejska stran zavrnila, saj se ji je ponudba zdela »neiskrena«. Severna Koreja med drugim zanika, da je raketirala zvočnike, zato je nezaupanje na jugu razumljivo.

Kljub vsemu je zanimivo, kako velik pomen na Korejskem polotoku pripisujejo propagandi. Južnokorejski zvočniki so namreč oddajali različne informacije o Kim Džong Unu, njegovem življenjskem slogu in razkošju, v katerem uživa, vse to pa je več kot žaljivo za Severno Korejo, kjer mladi vodja velja za reinkarnacijo svojega deda, očeta naroda in ustanovitelja dinastije.

Toda najpomembnejše se je vprašati, kaj bi se zgodilo, če bi ljudstvo Severne Koreje jasno in glasno slišalo sporočila z juga. Bi nehali verjeti, da živijo v »raju na Zemlji«? Bi se odločili za revolucijo ter strmoglavili diktatorja z oblasti? Na to je enako težko odgovoriti kot na vprašanje, ali bi se kristjani odpovedali svoji veri, če bi jim nekdo rekel, da je bil Jezus ženska. Kadar se kdo prijavi za obhod po demilitariziranem območju z južne strani, ga vodniki že v Seulu opozorijo, da se je treba na takšno pot odpraviti v primernih oblačilih in nikakor ne v kavbojkah, ki so namerno razrezane na kolenih.

Na jugu stradajo in čistijo čevlje ameriškim vojakom ...

Zakaj? Zato, mi je pojasnilo dekle, ki je vodilo mojo skupino na poti v obmejno vas Panmundžon pred nekaj leti, ker severnokorejska propaganda prepričuje svoje prebivalstvo, da v Južni Koreji stradajo, da večina ljudi živi od čiščenja čevljev ameriškim vojakom in da skoraj ničesar ne morejo obleči. Severnokorejski vojaki z daljnogledi nenehno opazujejo vse, kar se dogaja južno od mejne črte, zato bi naše strgane kavbojke imeli za dokaz, da je vse, kar so slišali o rev­ščini na jugu, res.

Toda informacijska izoliranost Severne Koreje ni takšna, kakršno največkrat prikazujejo. Tuji filmi so res prepovedani in mladi vodja lastnoročno izbira zahodno glasbo, ki jo nato ustrezno obdelajo, vendar je tam veliko kitajskih trgovcev, ki se sporazumevajo s svojimi partnerji in pogosto prinesejo s sabo tudi devedeje z raznovrstno vsebino. Med Severnimi Korejci so priljubljene tudi južnokorejske filmske limonade, zato je vlada v Pjongjangu zagrozila z najhujšimi kaznimi vsem, ki jih bodo ujeli, da jih gledajo, vendar je boj proti preprodajalcem uvoznega kiča podoben boju proti preprodajalcem mamil. Na voljo bodo, dokler bo obstajal trg, ne glede na to, koliko ljudi bodo ustrelili zaradi »zastrupljanja« čiste severnokorejske ­zavesti.

Severna Koreja je južnokorejskim zvočnikom odgovorila z oddajanjem svoje propagande. Zvok je bil menda slab, zato se sporočil ni dobro slišalo, toda prav mogoče je, da so severnokorejski borci »psihološke vojne« govorili o tem, da imajo na severu vsi zaposlitev in brezplačno prejemajo stanovanja.

Razmere bodo še nekaj časa napete. Ni popolnoma jasno, zakaj Južna Koreja namesto velike količine besed po zvočnikih raje ne oddaja pop uspešnic. Laibach je dokazal, da Severne Korejce res zanimajo novosti iz tako imenovanega »svobodnega sveta«. Če bi bilo z druge strani bodeče žice slišati pop zvezdnike, kot sta Rain ali Psy, bi morda tudi severnokorejski vojaki zapeli, ne pa streljali.