Tiskane izdaje
Pravkar se je začelo največje preseljevanje na svetu. Na pot odhajajo Kitajci. Od prejšnjega konca tedna se je namreč začela sezona potovanj, saj se morajo okoli lunarnega novega leta, ki se začne prihodnji ponedeljek, družine, kot to zahteva tradicija, zbrati za isto mizo. Vsi, ki delajo daleč stran od svojih rojstnih krajev, te dni hitijo domov.
Tako kot vsako leto se sezonski delavci odpravljajo v rojstne vasi z darili in prihranki. Je pa res, da so letos mnogi od njih kupili enosmerno vozovnico. V mestih jih namreč nič več ne čaka delo. Vsaj ne tisto, ki so ga opravljali do zdaj.
Po splošnih napovedih pričakujejo v tem štiridesetdnevnem obdobju − od 21. januarja do 3. marca − na kitajskih železnicah in avtocestah ter v letalskem prometu 2,9 milijarde potovanj. Zdi se neverjetno veliko. A bo to kljub vsemu 4,4 odstotka manj kot lani. Pred dvema letoma je bilo v tednih okoli novega leta kar 3,6 milijarde potovanj.
Foto: Fred Dufour/AFP
Pa vendar bo tudi letos glavna značilnost praznikov neverjetna gneča. Potovalo bo več sto milijonov ljudi. Med potniki bo največ sezonskih delavcev oziroma, kot jim pravijo na Kitajskem, »migrantov«. V glavnem gre za ljudi s podeželja, ki so se s trebuhom za kruhom odpravili v mesta. Lani se je njihovo število povzpelo na skoraj 246 milijonov. Pravzaprav bi morali reči − zmanjšalo. Leta 2015 jih je bilo 5,68 milijona manj kot leto prej, a medtem ko je bilo to zmanjšanje števila migrantov posledica kombinacije demografskega in proizvodnega dejavnika, bo letošnja gneča v vlakih in avtobusih brez dvoma posledica gospodarske negotovosti.
Ko se je leta 2008 evropsko-ameriška kriza razširila na kitajska tla, se po novoletnih praznikih v mesta ni vrnilo okoli 20 milijonov sezonskih delavcev. Nekaj mesecev pozneje je osrednja vlada gospodarstvu namenila stimulacijo v znesku 560 milijard dolarjev, tako da so se znova odprla delovna mesta. Zdaj nihče ne pričakuje česa podobnega. Proizvodni sektor se bo še naprej ohlajal, storitveni pa bo zahteval vse bolj izobraženo delovno silo. Kitajska se je očitno znašla na velikem razpotju in migranti se bodo morali znova prilagoditi nastalim spremembam.
Foto: Reuters
Čedalje več jih že tako ali tako ostaja na podeželju. Vsako leto je namreč več kot tri odstotke takšnih, ki svoje prihranke uporabijo za to, da se v domačem kraju lotijo lastnega posla, in čeprav podeželski kraji na Kitajskem še vedno niso ugodna tla ne za storitvene dejavnosti in celo ne za kmetijsko proizvodnjo, se vse bolj razmišlja o programih mikrokreditiranja, širjenja internetne povezanosti in odpiranja strokovnih šol za posodabljanje kmetijskih dejavnosti. Kitajska se vrača tja, od koder so se začele reforme, in beseda sezone je znova »modernizacija«; nujno je treba čim prej modernizirati kitajske vasi, saj je povsem očitno, da mesta ne bodo mogla sprejeti presežka delovne sile iz prenatrpanega industrijskega sektorja.
Brezposelnost v kitajskih mestih pa kljub vsemu ostaja pod nadzorom. Ob koncu leta 2015 je še vedno znašala zgolj 4,05 odstotka, seveda pa gre tukaj za kitajski način preštevanja brezposelnih. Migranti, ki nimajo dovoljenja za bivanje v mestih, pogosto pa tudi ne sklenjene pogodbe z delodajalci, tako ali tako niso vključeni v to statistiko.
Pa vendar je kitajska oblast ves čas na preži. Več milijonom tistih, ki ostanejo brez dela, je treba prišteti še več milijonov tistih, ki jim delodajalci ne izplačujejo plač, o tem, da med delavci vse bolj vre, pa priča tudi dejstvo, da je bilo samo v prvem tednu januarja več kot 60 stavk po vsej državi, tako da je več kot očitno, da bo to leto prineslo še en neželeni rekord. Leta 2015 je bilo v državi 2774 stavk in delavskih protestov. Zdi se, da jih bo v tem letu še veliko več.
Najnevarnejši disidenti: delavski aktivisti
Stavke so na Kitajskem dovoljene samo, če jih skliče uradni delavski sindikat, ki je pod strogim nadzorom partije. Zato so jih pripravljeni prenašati (ali kdaj celo spodbuditi), kadar se te dogajajo v tujih družbah. V državnih podjetjih pa so podružnice Vsekitajskega delavskega sindikata v popolnem interesnem nasprotju, rešitev tega absurdnega položaja pa je v prepovedi vseh oblik stavk.
Večinoma so k prekinitvam dela pozivali neodvisni sindikati in delavski aktivisti. Na Kitajskem veljajo ti za najnevarnejše disidente. V zadnjih nekaj tednih so jih sedem aretirali samo v pokrajini Guangdong, kjer je največ tovarn, katerih izdelki so namenjeni izvozu. Proti nekaterim od njih so vložili tudi uradne obtožnice in vse kaže, da jih utegnejo obsoditi na dolgoletne zaporne kazni. Mednarodna konfederacija sindikatov (ITUC), ki ima svoj sedež v Bruslju, je Kitajsko lani uvrstila na seznam držav, v katerih je delavcem najtežje. V poročilu omenjene organizacije so navedeni številni primeri, ko so policisti ali sami delodajalci celo fizično napadli delavce, ki so se udeležili stavk.
Kitajska zakonodaja ne pozna pravice do prekinitve dela, in to v nobenem primeru. »Svoboda delavske stavke« je bila vpisana v ustavo leta 1975, nato pa še v ustavo leta 1978. Štiri leta pozneje so to postavko črtali. Kot navajajo kitajski viri, se je to zgodilo takrat, ko je arhitekt kitajskih reform Deng Xiaoping proučil poljsko gibanje Solidarnost. »Če bomo dobili neodvisne sindikate,« je menda dejal, »bomo dobili najmočnejšo opozicijo, ki ji bomo težko kos.«
Foto: AFP
Napihljive lutke
Pred največjim kitajskim praznikom so delavci ponavadi na določen način nagrajeni. Letos so številni delodajalci namesto denarja delili svoje izdelke, tako da so se zaposleni na pot proti domu odpravili s kozarci pekoče omake, več kilogrami mesa in čistilci zraka. Spletna družba Lianlian, ki razvija aplikacije za mobilne telefone, prek katerih uporabnikom ponuja virtualne ljubezenske zveze, je svojim mlajšim delavcem razdelila napihljive lutke za spolne igrice. Pripravili so jim celo tečaj, kako se te lutke uporabljajo, in tako se je začelo novoletno praznovanje. Kaj bo po praznikih, se nima smisla niti spraševati. Zdaj je čas za izrekanje lepih želja.
