Erdoganove čistke med oficirji Nata

Nato ima problem. Med dvodnevnim zasedanjem zunanjih ministrov zavezništva, ki je ta teden potekalo v Bruslju, nikomur ni ušlo, da je bila veliko mest, ki so jih do zdaj zasedali visoki turški vojaški predstavniki na bruseljskem sedežu Nata ali v vojaškem poveljstvu zavezništva v Monsu, praznih.

Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je odpoklical več visokih turških vojaških predstavnikov, ki so dolga leta opravljali pomembne naloge v zavezništvu, in jih očitno uvrstil na dolg seznam več kot 125.000 ljudi, osumljenih sodelovanja v vojaškem puču proti njemu. Zgodbe, ki so jih bili pod pogojem, da bodo ostali strogo anonimni, redkim zahodnim medijem pripravljeni povedati posamezni visoki turški vojaški predstavniki pri Natu, so grozljive. Večinoma na zahodu izšolani visoki oficirji z doktorati ali diplomami ameriških univerz, vsi po vrsti z dolgoletnimi izkušnjami v Natu, so čez noč začeli dobivati pisma, v katerih so jih turške oblasti pozivale, naj vrnejo akreditacije in diplomatske potne liste in se v treh dneh s priloženimi dokumenti in enosmerno letalsko vozovnico zglasijo v Ankari.

Za prenekaterimi, ki so se brez vsakršne slabe vesti, da bi imeli kar koli z vojaškim pučem proti svojemu predsedniku, odzvali takemu pozivu, je po pisanju tistih zahodnih medijev, ki so se imeli priložnost skrivaj pogovarjati s turškimi oficirji, pogosto izginila vsakršna sled. Njihove v Belgiji ostale družine jih največkrat niso mogle več priklicati niti po telefonu. Tistim, ki se pozivu niso odzvali, pa so turške oblasti ukinile ne le vse akreditacije in dovoljenja za bivanje, ampak tudi vsa denarna nakazila, tako da so se morali številni visoki turški vojaški predstavniki s svojimi družinami skrivaj preseliti v manjša najeta stanovanja, kjer v anonimnosti živijo od svojih prihrankov in v stalnem strahu, da jih bodo turške oblasti izsledile.

Zaskrbljenost v Natu

Zgodbe o tovrstnih pritiskih na visoke turške predstavnike v mednarodnih institucijah in o njihovem strahu, da bodo brez vsakršne pravne razlage in pravice do ugovora na vrat na nos poklicani v Ankaro, kjer jih bodo po hitrem postopku strpali v zapor, niso nove. Iz Belgije, kjer sta oba ključna evropska sedeža Nata in vrsta spremljajočih služb, pa tudi iz Nemčije in tamkajšnjega največjega zavezniškega letalskega oporišča v Ramsteinu so že pred časom prihajale novice o turških oficirjih in visokih vojaških predstavnikih, ki so po julijskem poskusu vojaškega udara proti turškemu predsedniku v stiski in strahu za svojo usodo zaprosili za politično zatočišče. Razmere naj bi se po poročanju nekaterih medijev v zadnjem času zaostrile do te mere, da se že začenjajo pritoževati tudi drugi Natovi oficirji in dovčerajšnji sodelavci na hitro odpoklicanih turških kolegov. Ne gre le za popolno ignoriranje Natovih standardov o pravni državi in spoštovanju človekovih pravic, ampak tudi za prve zaplete pri izvajanju redih obveznosti, kajti turška vlada naj bi, kot je za DW povedal eden izmed bruseljskih oficirjev, ki prav tako ni hotel biti imenovan, pošiljala take nadomestne kadre, ki največkrat ne ustrezajo zahtevanim Natovim standardom.

Izigravanje zaupanja

Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg se do zdaj tudi zato, ker je Turčija zaradi svojega strateškega položaja za zavezništvo izjemno pomembna, nenazadnje pa ima tudi drugo za ZDA največjo armado v Natu, praviloma ni opredeljeval do ravnanja turškega predsednika Erdoğana. Večkrat je ponovil le to, da so Ankari izrazili svojo zaskrbljenost, da pa ima Turčija vso pravico sama odločati o kadrih, ki jih pošilja v skupne poveljniške strukture zavezništva in v svoja predstavništva. Vseeno se tudi v Natu pojavljajo opozorila, da so v preambuli washingtonskega sporazuma iz leta 1949 jasno zapisana določila, po katerih se morajo vse podpisnice pogodbe držati takih za vse obveznih demokratičnih standardov, kot so svoboda, demokracija, človekove pravice in vladavina prava. V nasprotnem primeru niso ogroženi le temelji zavezništva in ugled ostalih članic, ampak tudi pravica Nata, da se v svetovnem merilu razglaša za varuha demokratičnih vrednot.

Erdoğanov režim ta trenutek, kot pravijo mnogi evropski komentatorji, ne izpolnjuje niti takih demokratičnih zavez, ki jih zavezništvo zahteva od kandidatk za asociirano partnerstvo. Zato bi bil skrajni čas, da se Nato, če res želi ostati »vojaško zavezništvo svobodnega sveta«, za kar se razglaša, odkrito pogovori z Ankaro. Nemogoče je namreč drugim, na primer ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu, očitati, da ne spoštujejo temeljnih vrednot demokratičnega sveta in proti njim razglašati gospodarske sankcije, proti nekaterim manjšim državam pa celo vojaško ukrepati za zaščito demokracije, hkrati pa si v svojih lastnih vrstah zatiskati oči pred tem, kar se nedemokratičnega dogaja znotraj zavezništva.