Evropska civilizacija na robu

Kitajska od zahodne civilizacije zahteva odgovore na vprašanja, kot je terorizem, in vse manj razmišlja, da bi spremenila svoj sistem.

Objavljeno
24. marec 2016 09.25
Zorana Baković
Zorana Baković

»Kitajska podpira Belgijce­ in Evropejce,« je v torek izjavila­ predstavnica za tisk kitajskega­ zunanjega ministrstva Hu Chunying, predsednik Xi Jinping­ pa je nekaj ur po terorističnih napadih v Bruslju ­poslal sporočilo kralju Filipu in odločno obsodil »skupnega sovražnika človeštva«, kot je zapisal.

Azijska sila se je tudi tokrat postavila ob žrtve terorizma in pri tem sočustvovala tako, kot lahko sočustvuje le tisti, ki je tudi sam žrtev. Pa vendar je imel kitajski partijski tisk kar nekaj očitkov na račun Evropske unije. »Po vrsti terorističnih napadov se zdi, da to območje ni pripravljeno na soočenje s terorizmom,« je zapisano v uvodniku, ki ga je objavil Global Times. »Kolektivna protiteroristična fronta je prej šov kot realnost, pri čemer je večina držav, ki so bile povsem nepripravljene na pojav terorizma, bolj naklonjena enostranskim akcijam, katerih cilj je obramba lastnih interesov.«

EU je, kot je zapisano v uvodniku, šla v integraciji daleč, vendar je varnost njen zelo šibki člen, zaradi katerega je Unija v srečanjih z nasiljem zelo ranljiva. Za Peking je kljub vsemu najpomembnejše tisto, kar bo sledilo po še enem napadu na srce Evrope. Od tistih neposrednih pa do tistih bolj zapletenih kazalnikov namreč vsi kažejo na odziv, ki bi utegnil ogroziti kitajske interese, in azijska sila je zaskrbljena tako za svojo kot za evropsko prihodnost.

Ob novicah o seriji eksplozij v Bruslju so bile borze v Šanghaju in Shenzhenu že pri koncu delovnega dne, je pa njihov indeks zdrsnil navzdol včeraj, ko so se vlagatelji iz delnic na hitro umaknili v bolj varna sredstva, kot so zlato in državne obveznice.

Padec na borzi tokrat ni bil dramatičen (manj kot pol odstotka), je pa prikazal razpoloženje, ki je v svetu financ glavno gibalo navzgor ali navzdol. Na razpotju, kjer se je znašla tudi sama, zdaj Kitajska nujno potrebuje evropski optimizem in odprtost meja. Po bruseljski tragediji pa že vidi, kako rastejo zidovi.

»Ksenofobne ultradesničarske sile so med Evropejci vse bolj priljubljene, zaradi česar bodo vsi skupaj z imigrantskim zaledjem pahnjeni v še težji položaj, s tem pa se bodo odprle poti teroristom. Ta trend bo čedalje težje zaustaviti,« je zapisano v Global Timesu. »Teror peha evropsko civilizacijo proti nevarnemu robu« in kaj lahko se zgodi, da bo postal slamica, ki bo zlomila hrbet kameli. »Od druge svetovne vojne ni bila Evropa nikoli tako negotova in zmedena.«

Kitajsko partijsko glasilo, seveda, za vse krivi ZDA, ki so, kot piše v uvodniku, »po 11. septembru razširile protiteroristično vojno zunaj svojih meja, razburkale Bližnji vzhod, razdejale njegovo območno arhitekturo in zaostrile napetost med suniti in šiiti«.

Boj proti skrajnežem

»Bruseljski napadi poudarjajo nujnost ohranjanja evropskih integracij,« je zapisano v komentarju kitajske časopisne agencije Xinhua, ki opozarja na krepitev evroskepticizma kot posledice povečanega strahu pa tudi na to, da lahko krvavi prizori iz srca EU vplivajo na izid britanskega referenduma o »brexitu«. Če bi se Velika Britanija odločila za ločitev od Bruslja, bi bila Kitajska neposredno oškodovana, saj so vse velike naložbe, ki jih je usmerila v to državo, smiselne samo, če ostane Evropa cela in odprta. Velika Britanija je na koncu ene od niti kitajske »svilne ceste«, ki bo potekala prek celotne Evrope in bo smiselna zgolj, če se bo nadaljeval trend tržnega povezovanja oziroma če se bo Unija še naprej širila, namesto da bo začela razpadati.

Teroristični napad v Bruslju je za Kitajsko dokaz, da ne sme popuščati v boju proti lastnim skrajnežem, čeprav se njena politika prepleta z grobim nasiljem nad muslimansko manjšino v Xinjiangu in čeprav je zaradi tega pogosto tarča zahodnih branilcev človekovih pravic. Kitajska je lani zaradi »ogrožanja nacionalne varnosti« obsodila 1419 ljudi, med ta kazniva dejanja pa sodijo tudi teroristični napadi. To je zbudilo pozornost številnih zahodnih aktivistov, ki jih skrbi, da so z novim kitajskim zakonom o protiterorizmu izbrisali meje med udeležbo v terorističnih organizacijah in akcijah ter miroljubnim političnim aktivizmom in temeljno pravico do kulturne identitete. Skladno s tem zakonom bodo strogo kaznovali tudi posameznike, ki bodo imeli pri sebi ekstremistično gradivo, pa tudi tiste, ki bodo silili ljudi k oblačenju po tradiciji, povezani z verskim ekstremizmom. Brez jasne opredelitve ekstremizma utegne takšna klavzula voditi v grobo nasilje nad osnovnimi verskimi in etničnimi pravicami.

Univerzalne ali skupne vrednote?

Kar poglejte, kaj se je zgodilo v Bruslju, bi najbrž na to odgovorila Kitajska. »Zahodnjaki se istovetijo z univerzalnimi vrednotami, medtem ko se Kitajska zavzema za skupne vrednote,« je zapisano v uvodniku Global Timesa, s katerim so ta teden napovedali prihod nemškega predsednika Joachima Gaucka na uradni obisk v Peking. »Ti dve zasnovi se razlikujeta, saj se prva zavzema za ekspanzijo in širjenje (vrednot) v drugih družbah, druga pa za sobivanje različnih vrednot na enakopravni podlagi.« To je bilo hkrati opozorilo nemškemu gostu, naj nikar ne dodaja vzhodnonemškega aktivizma proti komunističnemu režimu v svoj opomnik za pogovore s kitajskimi gostitelji.

Gauck je v govoru študentom šanghajske univerze Tongji kljub vsemu govoril proti komunizmu. Resda komunizmu v Vzhodni Nemčiji, vendar je bilo mogoče vse, kar je dejal o pomanjkanju legitimnosti, zatiranju svobode govora in oviranja civilne družbe v državi, v kateri se je bojeval proti diktaturi in enoumju, dobesedno prenesti na Kitajsko.

Kar poglejte, kaj se vam dogaja v svobodni Evropi, je po svoje odgovorila Kitajska. Celo v zvezi z migranti se je razdelila na dva dela, je zapisano v Global Timesu. Kanclerka Angela Merkel je bila zaradi svojega stališča do prišlekov z Bližnjega vzhoda predlagana za Nobelovo nagrado za mir, hkrati pa je na nedavnih območnih volitvah v treh zveznih deželah izgubila politična tla pod nogami.

Vsakič ko Zahod kritizira kitajsko zavračanje demokratizacije, azijska sila od tistih, ki jo napadajo, zahteva odgovor na vprašanja, ki še niso rešena. Na primer terorizem. Kako bosta z njim obračunali demokracija in civilna družba? Kitajska opazuje. In vse manj razmišlja, da bi spremenila svoj strogi avtokratski sistem.