Tiskane izdaje
Fašizem kot politična ideologija živi tudi v 21. stoletju, prepričujejo tisti, ki v porastu skrajno desnega populizma v Evropi in ZDA vidijo vzporednice z obdobjem med vojnama. Toda fašizem že v tistih časih ni imel jasnega pomena. Zakaj bi bilo danes kaj drugače?
Kaj pravzaprav mislimo, ko govorimo o fašizmu? Na vprašanje, ki si ga je George Orwell, angleški literat in kritik, postavil pred več kot sedemdesetimi leti, natančneje štiri leta po začetku druge svetovne vojne, tudi danes, v času, v katerem sta »fašizem« in boj proti njemu znova aktualna in vse bolj glasna, nimamo jasnega odgovora.
Beseda nedvomno nosi veliko zgodovinsko težo; a je tudi del vsakdanjega političnega diskurza. K njej se pogosto zatečejo politiki, novinarji, aktivisti, nevladne organizacije in posamezniki, predvsem ko hočejo opozoriti na nekaj, v čemer prepoznavajo nevarnost - bodisi za demokracijo bodisi za svoj lasten obstoj. Orwell je leta 1944 na podlagi spremljanja javnih razprav in branja otoških časopisov prišel do zaključka, da se v zadnjih desetih letih tako rekoč »niti ena skupina ljudi - zagotovo nobena politična stranka ali kakršno koli organizirano telo - ni mogla izogniti očitku, da je 'fašistična'«. Povsem resno, kot je pojasnil, so bili v medijih s tem izrazom opisani konservativci, socialisti, komunisti, trotskijevci, katoliki, pacifisti, podporniki vojne in nacionalisti.
Izraz fašizem sproža najrazličnejše asociacije (in reakcije). Proti koncu druge svetovne vojne so se te, razumljivo, največkrat nanašale na režima v Nemčiji in Italiji, na vojno mentaliteto, ki se je širila skozi vojno histerijo in ki je svoje (ekonomske) probleme reševala z vojaško agresijo na domačih in tujih tleh. Fašizem je v prvi vrsti predstavljal oznako za politično ideologijo, zgrajeno na zavračanju individualizma in prepričanju, da mora biti posameznikovo življenje v celoti podrejeno državi. Toda uporabljal se je tudi za ubesedovanje bistveno bolj osebnih prepričanj, pogosto je bil zreduciran na žaljivko. In kot tak je po Orwellovih besedah izgubil vsakršen pomen.
Od lanskega leta je beseda znova popularna, predvsem v kontekstu migracijske/begunske krize, v kateri se je znašla Evropa. Naraščanje podpore skrajno desnih strank in zaostrovanje protimigrantske, protimuslimanske retorike v nekaterih državah je mnoge medije privedlo do ugotovitve, da fašizem na stari celini živi in cveti tudi v 21. stoletju.
Njegovi predstavniki so raznoliki in zaobjemajo vse od neonacističnih skrajnih desničarjev in njihovih naslednikov do najverjetnejšega republikanskega kandidata za novega ameriškega predsednika. Toda s fašisti se v letu 2015 ni opisovalo le desničarskih populistov, ampak tudi pripadnike skrajnih islamističnih skupin in demokratično izvoljene vlade nekaterih bližnjevzhodnih držav (Turčije in Izraela). Rusija uradno še vedno vztraja pri tem, da so vlado ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča strmoglavili prozahodni fašisti. Seznam potencialnih osumljencev je (pričakovano) dolg.
Kdor koli, kjer koli
Redkokdo se je zmožen upreti razlaganju dogodkov v sedanjosti skozi prizmo zgodovine, podobno kot se je večina ljudi ni zmožna upreti posploševanju. Preveč spomina potlači namen, govorjenje o ponovnem vzponu fašizma je jasen primer tega. Primerjave obnašanja nekaterih politikov in skupin s Hitlerjem, Mussolinijem in idejami, ki sta jih zastopala, so po besedah Roberta Paxtona, profesorja zgodovine na Univerzi Columbia in enega največjih poznavalcev obdobja Vichyjske republike, razumljive. Toda to še ne pomeni, da pripomorejo k razumevanju njihove popularnosti.
Fašizem je svoje ime dobil v Italiji, kjer je tudi naredil prve korake. Bil je veliki izum 20. stoletja, pravi Paxton, avtor knjige The Anatomy of Fascism (Anatomija fašizma). »Kot fenomen se zdi, da je prišel tako rekoč od nikoder, prevzel številne in različne oblike, proizvajal sovraštvo in nasilje v imenu nacionalne izjemnosti, a se vseeno bil zmožen prikupiti uglednim in visoko izobraženim državnikom, podjetnikom, strokovnjakom, umetnikom ter intelektualcem«. Bil je nasilna reakcija na občutek krepitve individualizma znotraj modernih družb, ki je po mnenju njegovih pristašev uničil narodno enotnost.
»[Klasični] fašisti so bili nacionalisti, vpeti v nacionalne države in predani njihovemu opolnomočenju, [ozemeljskemu] povečanju,« to pa je tudi ena od ključnih karakteristik, ki po Paxtonovem prepričanju manjkajo večini novodobnih »fašistov«, ki bi jim mnogo bolj pristajale drugačne oznake: na primer religijski fanatiki, reakcionarni anarhisti in narcisoidni demagogi.
Njihova stališča in dejanja zaradi tega seveda niso nič manj zaskrbljujoča. Toda s tem, ko jih proglasimo za fašiste, ne rešimo težave, ki jo predstavljajo, ampak jih zgolj legitimiziramo. Navsezadnje, za fašista je lahko znotraj modernega političnega diskurza označen kdor koli, kjer koli.
Nekoč se bodo lahko njihove ideje razvile v nekaj, kar nas bo resnično vrnilo v Orwellove čase. Takrat nam bo beseda fašizem, ne kot žaljivka, ampak kot realen opis dejanskega stanja, prišla še kako prav.
