Tiskane izdaje
Tisoči in tisoči Kubancev so prihajali še zadnjič pozdravit mističnega voditelja ob ceste, po katerih so vozili njegovo žaro, množica, ki se je od njega poslavljala v Santiagu, je bila velikanska. Marsikdo med njimi je žaloval tudi čisto iskreno, zagotavljajo Kubanci, ki so bili navzoči.
Redki oporečniki doma in opozicija na tujem sicer opozarjajo, da so prišli na ceste in trge mahat in se poslavljat od vrhovnega poveljnika samo tisti, ki so jih tja pripeljali državni avtobusi. Zaupanja vredni Kubanci pa vedo povedati, da je zlasti med odraslimi in starejšimi marsikdo potočil solzo tudi zato, ker je zanj konec obdobja, ki je trajalo vse njegovo življenje, zdaj pa se končuje. Fidelovo slovo po skoraj šestih desetletjih, ki jih je zaznamovala njegova navzočnost, je bilo za marsikoga pravi šok. Verjeli so, da je Fidel nesmrten.
Kaj bo čez leto dni?
Po drugi plati se med politično razgledanimi Kubanci, zlasti tistimi iz partijskih vrst in iz široko razvejenega državnega aparata, v katerem prevladujeta notranje in obrambno ministrstvo z oboroženimi silami in policijo, poraja sila resno vprašanje, kaj bo čez dobro leto, ko se bo z oblasti umaknil tudi Fidelov mlajši brat Raúl. Sedanji predsednik je svoj odhod z oblasti obljubil na spomladanskem partijskem kongresu, ko se je od partijcev in vsega ljudstva poslovil tudi Fidel.
Nejeverni Tomaži se spominjajo, kako je Fidel pred več kot desetletjem že pripravil mlado gardo, ki naj bi stopila na čelo partije in države, pa je njegov brat vse obrnil na glavo. Dva prej čislana mlada politika, Carlos Lage in Felipe Pérez Roque (bil je tudi zunanji minister), ki ju je Fidel dolgo pripravljal za funkcije, sta veljala za nekakšna prestolonaslednika. Potem sta bila obtožena poneverb, izginila sta s prizorišča, danes nihče ne ve, kje so se izgubile sledi za njima.
Raúl je premešal vse kadrovske sezname, ki so veljali za Fidelove, potem pa je za svojega podpredsednika in naslednika imenoval sedanjega podpredsednika Miguela Díaz-Canela, ki je star 56 let in vsekakor sodi med najmlajše v državnem in političnem vrhu.
Vprašanja, ali bo Díaz-Canel dočakal dan, ko ga bodo kronali, je slišati z več strani, še več pa je vprašanj, kaj bo storil sedanji podpredsednik, če bo res prevzel vso oblast. Bo slepo ubogal navodila sedanjega predsednika ali jo bo mahnil po svoje? Stara partijska in vojaška garda, ki sta jo brata Castro ohranila na vrhu vse doslej, bo težko krotila mlajše kadre, ko se predsednik in poveljnik ne bo več pisal Castro.
Sedanje generacije
Med politiki, ki morda ne bodo ploskali, če jim bo poveljeval v politiki neizkušeni, na nacionalni ravni neznani lokalni politik, je precej takih, ki jih ljudje poznajo, vedo, da imajo zasluge za marsikaj. Zunanji minister Bruno Rodríguez je najbolj zaslužen za navezovanje stikov z ZDA, Raúlov sin Alejando Castro Espín postaja najvplivnejša osebnost notranjega ministrstva, njegova sestra Mariela pa vse bolj velja za ideologinjo revolucije, kar je bila do svoje smrti njena mati Wilma Espín, Raúlova rajnka soproga.
Čas za vrnitev domov
Tretjo plat dogajanja narekujejo Kubanci onkraj morja, v Miamiju. Prepričani so, da je napočil trenutek za vrnitev domov in za prevzem oblasti, še zlasti pa za vrnitev imetja tistim, ki so odšli z otoka kmalu po vstopu bradačev v Havano. Zgoditi se mora takoj, vpijejo. Pritiski na Washington se stopnjujejo, kubanska skupnost je ostro nasprotovala Obamovi otoplitvi odnosov s Havano.
Uradna Havana najbrž ureja svoje vrste po Fidelovi smrti, pa čeprav je bila na dogodek pripravljena že nekaj let. Negotova je predvsem zato, ker se bliža sprememba na oblasti v ZDA, o Donaldu Trumpu pa niti Američani sami ne vedo, kaj bo storil na domačem območju, kaj šele, kako se bo odločal o odnosih s Kubo.
