Fotografski maraton kot tek po mehki poti

 Ali Sajed Ali o Bejrutu, fotografijah, projektu, ki povezuje sredozemska mesta, med njimi Ljubljano.
Objavljeno
05. september 2017 11.21
Fotografska razstava Dan v Sredozemlju na Kongresnem trgu v Ljubljani 04.septembra 2017 [razstave,Dan v Sredozemlju,fotografije,Kongresni trg,Ljubljana]
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik

Ljubljana – Fotografije presegajo jezikovne meje in nas nagovarjajo v univerzalni govorici, ki jo razumemo povsod po svetu bolj ali manj enako; tudi od Bejruta do Ljubljane in še med nekaterimi drugimi mesti Sredozemlja vmes. Včeraj je bil dan, ko je bilo Sredozemlje tudi pri nas v ospredju bolj, kot je ponavadi: v ljubljanskem Mestnem muzeju je o temi sredozemskosti Slovenije potekala okrogla miza, na Kongresnem trgu so odprli fotografsko razstavo Dan v Sredozemlju.

Med udeleženci okrogle mize Ali je Slovenija sredozemska država?, ki sta jo soorganizirala Emuni Univerza in ministrstvo za zunanje zadeve, je bil tudi Ali Sajed Ali iz Bejruta, soustanovitelj nevladne organizacije Frame.life in Evro-Sredozemskega fotomaratona, katerega rezultati, lepe in zanimive fotografije sredozemske urbanosti, so zdaj na ogled ljubljanski javnosti. V središču mesta je razstavljenih 22 fotografij, izbranih iz arhiva nekaj tisočih, kolikor so jih sprejeli po maratonu 22. oktobra lani, ko je 271 fotografov – profesionalnih, ljubiteljskih, priložnostnih in drugih –, v sedmih mestih v 12 urah lovilo utrip Sredozemlja.

Vzljubiti Bejrut

Začetki Evro-Sredozemskega fotomaratona segajo v leto 2012, ko se je Ali Sajed Ali resneje zamislil nad Bejrutom kot mestom; mnogi niso marali njegove urbane geografije, v nekaterih je vzbujal skoraj sovražna občutja. »Bejrut šteje okrog poldrugi milijon prebivalcev in je polno nasprotij. Lepo in odprto mesto je, prišleki so pri nas od nekdaj dobrodošli, po drugi strani pa je tudi močno razdeljen prostor mnogih ločnic; rane državljanske vojne še vedno bolijo.«

Ali Sajed Ali, soustanovitelj nevladne organizacije Frame.life in Evro-Sredozemskega fotomaratona. Foto: Blaž Samec/Delo

S kolegom soustanoviteljem fotomaratona sta želela pritegniti meščane, predvsem mlade ljudi, da bi se povezali okrog tem, ki zadevajo življenje v glavnem libanonskem mestu; naj gre za družbo, ekonomijo, urbanost, kulturo. To je bil čas živahnih socialnih gibanj, tudi arabske pomladi, »čeprav ne bi rekel, da je naš projekt neposredno povezan s socialno-političnem vrenjem v arabskem svetu«. Zadala sta si cilj, da bi Bejrutčani obiskovali in odkrivali tudi tiste konce mesta, v katere še nikoli prej niso stopili; morda zato, ker se meščani zadržujemo predvsem v svojih četrtih, v Bejrutu pa je povrhu ogromno (uradnih in neuradnih) območij povečanega nadzora, denimo tam, kjer so vladne ustanove, sedeži političnih strank, veleposlaništva in podobno. »V teh predelih je težko fotografirati, še hoditi, ne da bi vas kdo ustavil. /…/ In prav zaradi vsega tega sva se odločila, da bova organizirala fotografski maraton in vanj pritegnila mnoge mlade.«

Kolektivno oko

Odziv je bil že prvo leto sijajen. Pokazalo se je, da je fotografski maraton lahko tek po mehki poti k drugemu. »Kar 90 odstotkov sodelujočih nam je potrdilo, da so med fotografiranjem odkrili konce, kjer še niso bili. Pristopili so k neznancem, jih nagovorili, se bolje spoznali z njimi, se marsikaj naučili. In zato smo nadaljevali.« Že takoj so se karseda zanimivi pokazali tudi vzorci, ki so se množičneje ponavljali na fotografijah in potrjujejo, da je mogoče govoriti o »kolektivnem očesu«. »Na predlagano temo propagande, denimo, so se mnogi odzvali s fotografiranjem časopisja in časopisnih stojnic, na temo dediščina so nastale fotografije arhitekture, ki počasi izginja iz okolja, s pobegom smo, kot se je pokazalo, spodbudili ljudi k fotografiranju letal na nebu in znakov, ki usmerjajo k letališču.« Ljudje bi leteli …, tako kot je »poletel« fotografski maraton, saj so ga sčasoma razširili še drugam, ob Bejrutu tudi v Aman, Alžir, Marseille, Neapelj, Palermo in v Ljubljano, v mesta, ki jih določajo lastna kolektivna očesa in jim je obenem skupna sredozemskost.

Lepota povezovanja

Da se projekt širi po Sredozemlju, ne more čuditi, ampak predvsem kaže, kako živ in konkreten je ter zato zanimiv. »Ljudje želimo vedeti, kaj se dogaja v naših skupnostih. /…/ Pa še vsakdo je lahko fotograf. Sodobna industrija postavlja marsikaj starega na glavo in demokratizira: zdaj imamo lahko na mobilnem telefonu ves čas pri sebi tudi fotoaparat, mislim, da naložimo na socialna omrežja po 1,8 milijarde fotografij na dan.« A da se je fotomaraton izvorno začel prav v Bejrutu, prav tako ne preseneča, kajti »v Libanonu smo ljudje res tesno povezani, hitro se združimo okrog kake ideje. /…/ Težko si predstavljam, da bi pognali projekt kje drugje in bi potem pritegnili toliko ljudi. Odraščal sem v Kanadi, tam si organizacije česa podobnega ne morem zamisliti.« Pa ne zato, ker bi bili Kanadčani bolj odtujeni, a zagotovo imajo drugačen občutek za skupnost. V Bejrutu, ki se resda še vedno otepa z mnogimi grdimi travmami, je občutenje skupnosti lahko res nekaj lepega.

Brez dvoma

Kot je lepo tudi Sredozemlje, v katerem bi morali biti, ob vseh vojnah, krizah, prevratih …, bolje povezani in prav tako bolj solidarni. Razstava Dan v Sredozemlju (en dan, eno morje, sedem mest, 271 fotografov), ki si jo je mogoče v organizaciji Zavoda Apis na Kongresnem trgu v Ljubljani ogledati do 5. oktobra, je prijazno vabilo k iskrenejšemu sobivanju. Ko je Ali Sajed Ali leta 2013 s kolegom zagnal fotografski maraton, si ni prestavljal, da bo čez nekaj let stal na ljubljanskem trgu. A sredozemska regija, ki žalostno krvavi ponekod na jugu in vzhodu, kaže željo in moč, da bi hotela več vedeti – o sebi. Tudi Slovenija je sredozemska država, to sploh ne bi smelo biti dvomljivo.

Kliknite tukaj in si oglejte video zbranih utrinkov fotomaratona 2016. Foto: Blaž Samec/Delo