Frančišek na novo osvaja Mehiko

V Latinski Ameriki so ga vzeli za svojega; govori kastiljsko, ne skriva se za frazami, je neposreden ...

Objavljeno
14. februar 2016 22.12
Tone Hočevar
Tone Hočevar

Jorge Mario Bergoglio, prvi ­papež, ki se je rodil v Latinski­ Ameriki, je iz Havane, kjer se je srečal z moskovskim patriarhom­ Kirilom, odpotoval v Mehiko, državo, ki jo imajo rimski papeži najraje. Največkrat jo obiskujejo, odkar so z Janezom Pavlom II. začeli zares odkrivati beli svet.

Po svetu še zelo odmeva prvo srečanje med katoliško in pravoslavno cerkvijo, ki se je zgodilo v petek na havanskem letališču. Analitiki se dogodka, na katerega je krščanski svet čakal skoraj tisoč let, od razkola med vzhodnim in zahodnim krščanstvom, komaj dobro lotevajo.

Ugotoviti bodo morali, kaj vse se je zgodilo, ko sta se papež in patriarh objela in poljubila, kaj pomeni, ko cerkvena poglavarja poudarjata, da sta brata, predvsem pa, kaj vse to pomeni za mednarodne razmere. Koliko je rimskokatoliška cerkvena država s podporo pravoslavnim bratom hote ali nehote priskočila na pomoč tudi ruski politiki.

Približevanje ljudem

Papež Frančišek medtem za svojo Cerkev že osvaja nove svetove in se približuje ljudem, ki se jim je rimska katoliška centrala zadnja desetletja morda zamerila. Mehika ga je vzela za svojega. Govori kastiljsko kot oni, samo naglas je malo drugačen, ne skriva se za frazami, je neposreden, ko zahteva od škofov, naj ne gledajo na svoje udobje in varnost, ampak naj se zavzamejo za boljše življenje in varnost svojih vernikov. Neposreden je tudi do mehiških politikov. Prvi med papeži je vstopil v mehiško predsedniško palačo, tudi tam je zahteval, kar je zahteval od svojih škofov. Tudi tam je rekel, da si Mehičani zaslužijo poštene ljudi na položajih, poštene politike in poštene cerkvene dostojanstvenike, ki bodo pomagali revežem in se upali upreti mamilarski mafiji, ki pobija ljudi kot zajce.

Frančišek je v Latinski Ameriki­ še bolj neposreden kot drugod. ­Latinska Amerika je njegov svet, drugače od Evropejcev razume pomen tamkajšnjih cerkvenih razmer. Jasno mu je, kaj pomeni črna Mati božja iz Guadalupa, ki je simbol zahodne poloble in je prišla v novi svet s španskimi zavojevalci. Že na podobicah in kipih je temnopolta mešanka kot večina ­Latinskoameričank.

Mehičani pregovorno veljajo za najpobožnejše Zemljane, katoliška­ cerkev pa jih je veliko izgubila, ker dolgo ni doumela, kako težko živijo. Sedanji papež je pripravil turnejo po Mehiki tako, da utegne s svojimi nastopi zmotiti mehiške oblasti, še bolj pa morda ameriške oblasti s severa. Po baziliki črne Matere božje v prestolnici bo obiskal tudi Chiapas, še posebej kraje in ljudi, ki sta jih zadnja desetletja v dobršni meri izgubila tako mehiška politika kot Katoliška cerkev. Ko jim je bilo najteže, je šla mehiška država nad reveže iz Chiapasa z vojsko, cerkveni dostojanstveniki pa iz svojih evropskih trdnjav tudi niso prav razumeli, zakaj vsaj del lokalne cerkve v Chiapasu podpira upornike in ne države.

Nov pristop: do beguncev, revežev ...

Frančišek tudi v Evropi nastopa drugače od marsikaterega politika in mu ni po volji, kaj politiki in državniki, ki se sicer razglašajo za kristjane, počno z begunci in migranti. Med lanskim obiskom na ameriški celini je doživel zavrnitev, ko je hotel obiskati ameriško-mehiško mejo s severne strani. Ker mu niso omogočili srečanja z reveži, ki si želijo na sever, bo zdaj obiskal Ciudad Juárez na mehiški strani.

Meja med Mehiko in Združenimi državami Amerike je nadvse podobna mejam, ki nastajajo v Evropi. Žične ograde so še višje in bolj ostre kot v Španiji, Franciji, Avstriji, Sloveniji ali na Madžarskem, revežev, ki v Mehiki čakajo na prehod, pa še več kot tistih, ki z Jutrovega korakajo v Evropo po balkanski poti.

V Mehiki so prepričani, da bo argentinski papež s sedanjo turnejo in svojim pristopom do najbolj perečih problemov pripeljal nazaj pod cerkveno streho marsikaterega vernika, ki se je odvrnil od rimskokatoliške cerkve v času, ko je trajal obračun s tako imenovano teologijo osvoboditve, in pozneje, ko reveži niso čutili ne državne in ne cerkvene podpore, ko se je razbohotila vojna mamilarskih kartelov. Njen dejavni del so bili zmeraj tudi ljudje iz mehiških državnih struktur, marsikdaj so prav oni ­potegnili največje dobičke.