Tiskane izdaje
Papež Bergoglio je šesto potovanje po zahodni polobli in dvaindvajseto po svetu namenil krajem, v katerih katoliška cerkev izgublja bolj in hitreje kot drugod. Hkrati se je namenil približati ljudstvom, ki jih je kolonizacija pred pol tisočletja potisnila v revščino in pozabo. Frančišek je tudi tokrat poslal v rodno Argentino samo pozdravno sporočilo z letala, datuma prihoda pa še vedno ni sporočil.
Ko je prišel v Santiago de Chile, kjer ga je pozdravila odhajajoča predsednica Michelle Bachelet, je na letališče in ulice prišlo več tisoč prebivalcev, v Evropi ali Severni Ameriki bi govorili o množici in navdušenju. Za latinskoameriške razmere in njihovo katoliško tradicijo pa sprejem v Santiagu ne pomeni prav toplega sprejema.
Potovanje je težko in zahtevno, so priznali tudi v Vatikanu. Papež se v Čilu srečuje s cerkvijo, ki je v krizi, je izjavil tamkajšnji nadškof Ricardo Ezzati. Pričakujejo, da bo veliko bolje, ko bo papež maševal množici vernikov, in še več, ko se bo srečal z domorodnim prebivalstvom na jug države odrinjenega ljudstva Mapuči.
Ohlajeni odnos
Latinska Amerika je še pred nekaj desetletji veljala za najbolj katoliško celino. Takrat so v Rimu poudarjali, da polovica katolikov živi na zeleni celini. Tudi ob obiskih papeža Wojtyłe v Čilu in Peruju pred tremi desetletji je še bilo tako. Zdaj se ima za katolike v Čilu samo še dobrih 40 odstotkov ljudi, pa jih Vatikanu niso speljale evangeličanske cerkve, uvožene iz ZDA, kakor se dogaja v drugih državah, ampak se je ohladil odnos do katoliške cerkve predvsem zaradi pedofilskih škandalov.
Za Vatikan so razmere v Čilu primerljive samo še z Urugvajem, kjer je cerkev prav tako izgubila zaupanje pri množicah. V Čilu se jim je posebej zameril prav papež Bergoglio, ki je tam študiral v jezuitskem noviciatu. Njegov naglavni greh je po mnenju čilskih vernikov imenovanje škofa v Osornu Juana Barrosa.
Za latinskoameriške razmere in njihovo katoliško tradicijo pa sprejem v Santiagu ne pomeni prav toplega sprejema. Foto: Cristobal Saavedra/Reuters
Od vseh pedofilskih zločincev, v Čilu se jih je med duhovniki zvrstilo osupljivo veliko, za najhujšega velja že v začetku desetletja v cerkvi obsojen in iz duhovniških vrst izgnan Fernando Karadima, ki je menda posilil več ducatov dečkov iz pretežno bogatih družin. Karadima se je družil z ljudmi iz visokih podjetniških in posestniških krogov, bil je vpliven, prav sedanjemu škofu iz Osorna Barrosu pa pripisujejo, da ga je ščitil. Papež Bergoglio je pojasnil, da niso našli dokazov o Barrosovi vpletenosti v škandal, vendar tega opravičila katoliška skupnost v Čilu ni sprejela.
Zgodovinski projekt
Kako bo argentinskega papeža sprejelo ljudstvo Mapuči, ki je nekoč obvladovalo večji del sedanjega Čila in Argentine, zdaj pa v revščini životari na petih odstotkih nekdanjega ozemlja, ni čisto jasno. Mapuči se zadnja leta pogosto spopadajo z vojsko, ki ščiti gozdarska podjetja, ki jim izsekavajo gozdove. Mapučev je ostalo samo še 700.000, večji del jih živi v Čilu.
Srečanje z Mapuči je del priprav na Bergogliev zgodovinski projekt, posebno sinodo, ki jo je sklical za oktober 2019, tam pa bo zbral odrinjena in zatirana domorodna ljudstva z vsega sveta. Del priprav na sinodo je tudi papežev obisk v Puertu Maldonadu, v osrčju amazonskega pragozda v Peruju. Tam domorodno ljudstvo zadnja leta izgublja svojo zemljo in običaje zaradi ilegalnih iskalcev zlata, ki si odpirajo rudnike in izganjajo domačine tudi iz najbolj oddaljenih zaselkov.
Željno pričakovanje
Sedanja turneja po Latinski Ameriki je za papeža Frančiška zahtevna tudi zato, ker je samo preletel domovino Argentino, kjer ga željno pričakujejo, odkar je postal šef katoliške cerkve in vatikanske države. Tudi tokrat je z letala poslal pozdrave predsedniku Macriju, ni pa sporočil, kdaj bo prišel domov. Razočaranje je menda spet veliko, neuradne razlage iz Vatikana pa logične. Papeževo podobo v Argentini marsikateri politik te ali one strani izkorišča sebi v prid, razdorov pa Bergoglio noče spodbujati.
